Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Popolnoma samoumevno nam je, da ima vsaka športna novica tudi nekaj fotografij. Ob tem pa ponavadi ne pomislimo, kako zahtevno je bilo takšne fotografije posneti – s pravih kotov osvetliti dogajanje, ki je pri športu največkrat zelo hitro, in ob tem še ujeti kak zgovoren izraz na obrazu ... O tem nam je spregovoril Vid Ponikvar, profesionalni športni fotograf, ki bo slovenske športnike fotografiral tudi na paraolimpijskih igrah v Tokiu.
Pravi, da je športna fotografija zagotovo zahtevna za začetnika, saj ima svoje specifike, ki jih je treba usvojiti, da lahko nastanejo lepe fotografije, ki pritegnejo gledalčevo oko.
"Zajem gibanja, pravega trenutka je tako ena od stvari, ki naredijo vse skupaj za stopnjo težje. Je pa res, da je to danes s sodobnimi fotoaparati in avtomatskim ostrenjem veliko lažje, kot je bilo v preteklosti. Temu primerno je tudi kakovost današnje športne fotografije na veliko višjem nivoju, kot je bila včasih. Danes mora biti vse popolno."
Pove, da gre tehnologija tudi pri športni fotografiji z neverjetnimi koraki naprej. Tehnologija v športni fotografiji pa je prav gotovo med najdražjimi, saj zahteva najboljše (in največje) fotoaparate ter objektive.
Kot fotograf na vsakem dogodku, tekmi zasleduje zgodbo:
Kljub temu da v svojem delu uživa in da to počne že dolgo let, pa pravi, da enostavnega recepta za dobro fotografijo ni. Pri športni fotografiji je namreč pomemben predvsem pravi trenutek.
"Zagotovo je to bistveni element, ampak velik delež fotografij, ne samo športnih, daje prava svetloba, barve, vzorci, ozadje, kompozicija, izbira prave leče in na koncu tudi malce sreče. Če na primer v nogometu po danem golu ekipa slavi v drugem kotu, kot je fotograf, bo v zelo redkih primerih nastala fotografija dneva."
Na koncu potrebuješ tudi malce sreče, da na primer po golu ekipa slavi v kotu, kjer je fotograf.
O sebi pravi, da je zelo radovedna oseba, zato ga zanimajo vsi športi, kar mu precej olajša delo fotografa.
"Z vajo se naučiš pokrivati vse, kot je rečeno, pa nikoli ni konec učenja, saj vedno želim narediti še kakšno 'malo drugačno' fotografijo. Na začetku, ko spoznavaš nek šport, je vedno šok, ker ne veš točno, kaj iskati, pričakovati, ampak sčasoma se naučiš vsega.
Učenja sicer nikoli ni konec, saj vedno iščemo nekaj novega, drugačnega in nočemo pasti v rutino ter ponavljajoče se fotografije. No, na koncu te kreative žal ni veliko, saj si dostikrat zelo omejen z zahtevami naročnikov in seveda z gibanjem na samem dogodku, ki je tudi po zaslugi epidemije vsako leto bolj omejeno."
Pri delu mu pomaga tudi, da se raje sam ukvarja s športom, kot da bi navijal za druge. Za fotografa je namreč pomembno, da fotografira tudi v trenutkih zmagoslavja in veselja. "Se pa spomnim kolega, ki je bil že od malega strasten navijač NK Maribor, in ko so dali gol, je dvignil roke ter slavil, namesto da bi ujel njihovo proslavljanje. Danes se raje ukvarja z drugimi stvarmi, še vedno pa strastno navija za svoj klub ..."
"Saj ne rečem, da sam ne navijam za določeno ekipo oz. naše športnike, ampak vseeno se poskušam skoncentrirati na svoje delo in najbolje ujeti pomembne trenutke. Priznam, so pa bili trenutki, ko mi je bilo to zelo težko, eden takih je bil zagotovo finale na EP v košarki leta 2017 v Istanbulu."
Vid Ponikvar fotografira tako rekoč vsak dan, zato težko katerokoli fotografijo izpostavi kot najljubšo, saj pravi, da je vsak dan na kakšno ponosen. Zagotovo pa imajo posebno mesto fotografije naših športnikov, ko so na najpomembnejših tekmovanjih osvajali medalje. Upa, da jih bo tudi v prihodnje še veliko. Prva priložnost so že olimpijske igre.
Letos gre med drugim že tretjič tudi na paraolimpijske igre, ki bodo, prav tako kot običajne, v Tokiu. "Dogodek je podobno veličasten, kot so olimpijske igre, je pa veliko bolj zanimivo in čustveno opazovati hendikepirane športnike, ki se borijo za medalje. Vsak ima svojo zgodbo in sodelovati z njimi mi je še veliko bolj v čast kot z 'neinvalidnimi' športniki, tako da se letošnjega Tokia že zelo veselim."
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
