Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 21. septembra |
Sveti Matej
home iconBlogi
line break icon

Čeprav nas naši podvigi stanejo veliko truda, še vedno vztrajamo in se radi kam “zmigamo”

Halfpoint | Shutterstock

Ana Pavec - objavljeno 07/08/21

Kam pa gremo? Pa ne že spet!

Z možem sva velika ljubitelja aktivnih počitnic, precej raje kot na morje hodiva v hribe, kolesariva čez drn in strn ter se kopava v jezerih. Otroke sva od malega jemala s seboj, kamorkoli smo šli, in mož jih je res odlično uvedel v planinstvo in gorsko kolesarjenje.

Nekje od tretjega leta naprej otrok hodi sam, na začetku izbiramo lahke cilje, nato pa počasi stopnjujemo težavnost. Kolesarimo tako, da je kolo najmlajšega otroka pripeto na odraslega. Nekaj časa smo res uživali v tem, da smo bili kot četica v gosjem redu na vsaki naši destinaciji.

Potem pa se je začelo popolnoma naravno in normalno dogajanje, da so si starejši fantje želeli vplivati na izbiro cilja, odločati o težavnosti ture, o poteku izleta. Včasih celo najraje ne bi šli nikamor, vendar pa nisva privolila v to, da se jih kar prepusti edini drugi alternativi – sedenju doma pred zasloni. Vse lepo in prav, ko ne bi bilo tako različnih potreb in tako veliko dela, da se za vsak izlet uskladimo in pripravimo za odhod!

Jaz sem bila vmes velikokrat omejena bodisi zaradi nosečnosti bodisi je bilo treba premisliti, ali je tura primerna tudi za dojenčka: kdo ga bo nosil, kako ga bomo peljali. Kdo bo hodil ob malčku, ki ima veliko počasnejši tempo od večjih otrok, ki bi nekatere poti lahko obhodili že sami, vendar kljub temu potrebujejo usmerjanje, navodila … Kdo bo nosil vse potrebno za celotno družino?

Če sem otroka nosila v nosilki iz blaga, nisem mogla imeti hkrati pri sebi tudi njegovih plenic ali rezervnih oblačil (ta so nujna, če malček že takoj na začetku poti skoči v lužo!), včasih sem ostala celo brez vode, ker je preostanek družine v veliki zagnanosti odhitel naprej. Ali pa sem obtičala nekje s trmastim malčkom, medtem ko so se drugi že vračali z vrha.

Da ne govorim o tem, koliko razburjenja je bilo, če je kakšen nadobudnež s kolesom odpeljal nekam naprej v neznano ali napačno smer, medtem ko smo ga drugi čakali na križišču, ne vedoč, kam naj ga gremo iskat ali kako naj ga prikličemo.

Na veliko srečo smo se še vedno našli in se srečno vrnili domov, včasih tudi s pomočjo blagoslovljenih naključij in dobrih prijateljev. Čeprav nas naši podvigi stanejo veliko truda, še vedno vztrajamo in se radi kam “zmigamo”. Nič ne nadomesti veselja na vrhu in sladoleda na cilju!

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
družina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
spela leskovar
Lojze Grčman
Prej je vse dni delala za šankom, po lekciji raka pa bistveno bol...
2
Angelic,Boy
Dolors Massot
Deček z izbiro darila za prvo sveto obhajilo osupnil vse
3
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
4
MARIA STELLA BARONE
Paola Belletti
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
5
misticizem zakonca kosi vlog 3
Misticizem
Kako otroci vrtijo Matjaža okrog prsta? In kdaj “zmrzne” še sam?
6
Mojca Purger
Družinsko življenje na morju: “Bolj pomembno je, s kom živiš, kot...
7
Katarina Berden
Vas zanima, kaj se je dogajalo v Stični? Poglejte!
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.