Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sre, 22. septembra |
Sveti Mavricij
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Tako v medčloveških odnosih kot tudi v odnosu z Gospodom sem v veliki meri človek spontanosti”

VID PONIKVAR | SPORTIDA

Katarina Ropret - objavljeno 08/08/21

"Narobe bi bilo, če bi kristjani obtičali nekje v preteklosti in nekje v svojem svetu"

Od svojega župnika so se v teh dneh v solzah poslovili tudi župljani župnije Videm – Krško. Na zahvalni poslovilni maši se jih je zbralo prek 400. Njihov priljubljeni župnik Mitja Markovič po 16 letih odhaja v novo župnijo v Šentjur pri Celju.

Z župnikom, ki ni le predan duhovnik in v času pandemije eden od spletno bolj navzočih oznanjevalcev, pač pa tudi ponosen Štajerec, skavtski voditelj in strasten športnik, smo se ozrli v preteklost in prihodnost njegovega duhovniškega poslanstva.

Ali je selitev v drugo župnijo tako stresna, kot si to predstavljamo laiki?
V župnijskem življenju je mnogo stvari, ki so še veliko bolj stresne: npr. biti odgovoren za 200 otrok na oratoriju. Je pa slovo čustveno, sploh če imaš za seboj tako lepa leta v župniji in tako čudovite sodelavce in župljane. Iskreno hvaležen sem za vse vezi, ki smo jih spletli. Kamorkoli pogledam, s komerkoli se srečam, povsod so zgodbe. 

Ja, težko mi je oditi, a hkrati razumsko vem, da je tako prav. Nikoli ni bila moja vizija, da bom v Krškem postal starček. To ne bi bilo dobro ne za župnijo, ne zame. V izziv mi bo sprejeti novo poslanstvo. 

Smo del velike zgodbe. Tako tudi gledam na svojo prestavitev. Z upanjem in spoštovanjem gledam na vizijo, s katero se je lotil svojega poslanstva naš škof Maksimilijan, in v njegovih odločitvah čutim prepih Svetega Duha.

16 let je lepa doba. Na kaj vse ste ponosni?
Res je lepa doba. Po drugi strani pa tudi majcen del poti, če si pred oči prikličemo 850-letno zgodovino, kakršno ima naša pražupnija. Pa vendar sem hvaležen za vse, kar smo v tem času skupaj naredili. In tega je res veliko. 

Vesel sem, da smo se trudili prepoznavati znamenja in potrebe časa. Nismo delali stvari, ker so se vedno tako delale, ampak smo iskali tudi nove poti.

Spremembe v družbi se dogajajo zelo hitro. Narobe bi bilo, če bi kristjani obtičali nekje v preteklosti in nekje v svojem svetu.

Če bi izpostavil nekaj točk, za katere smo skupaj s sodelavci veseli in so sad našega časa in našega dela poti, je to vsekakor animatorstvo z zelo razvejanimi dejavnostmi. Potem je tu skavtski steg, ki je tudi zaživel pred 16 leti. 

Vesel sem Karitas, pa duhovnih počitnic za starejše; postnih in adventih časov, ki jim vsako leto dajemo vsebino, s katero poskušamo pritegniti in nagovoriti tudi tiste, ki niso ožji del občestva. 

Pa šmarnic, te so postale z leti pravi praznik mladostne in preproste vere in smo jih pripravljali celo dvakrat v letu: v maju in oktobru. Zelo vesel sem tudi konstruktivnih odnosov župnije oziroma župljanov z lokalnim okoljem.

Gotovo si boste to obdobje zapomnili tudi po prej še nikoli doživeti pastorali na daljavo, ki jo je povzročila epidemija.
Od prvega dne pandemije dalje sem bil prepričan, da nam je Bog želel pokazati široko polje priložnosti in nas vanj kar malo porinil. V enem letu smo dosegli premik, za katerega bi verjetno brez te Božje “brce” potrebovali kakih petnajst. To obdobje sem začutil kot velik izziv. 

Zelo jasno mi je bilo, kaj Bog od mene pričakuje. Začeli smo s prenosi maš. Kmalu se je v sodelovanje začelo vključevati tudi občestvo. Drug drugega smo spodbudili, odstrli delček svojega čutenja.

V spletnem okolju vidim zelo veliko priložnost, ki se je res ne bi smeli bati in si misliti, da se zdaj ljudje zaradi te možnosti ne bodo več vrnili v cerkev. Tisti, ki lahko pridemo, smo itak komaj čakali, da smo se lahko vrnili. 

Škoda pa bi bilo ignorirati tiste, ki v cerkev ne pridejo, prek spleta pa so prisotni in za to priložnost celo zelo hvaležni. Mislim, da ni nobene potrebe, da se bojimo in da si ustvarjamo neke plotove. 

Bog, ki nam je pokazal to polje, nas nanj premaknil, bo že vodil stvari tako, da bo prav.

Če delamo nekaj z ljubeznijo in dobrim namenom, z velikodušnostjo in razpoložljivostjo, bo Bog to porabil, tudi če ni popolno.

Kaj vam je bilo v teh 16 letih najdragocenejše v vašem občestvu?
Poleg formalnih skupin župnijsko življenje še v večji meri sestavljajo neformalne skupine oz. srečevanja. Naše župnišče je že davno postalo naš dom. Njegov ključ ima skoraj 40 sodelavcev. Za izvajanje dejavnosti in kar tako. In tako se zgodi veliko neformalnih srečevanj, ki dragoceno gradijo občestvenost: ko nekaj delamo skupaj, ko se srečamo v pisarni, ko v župnijski kuhinji skupaj pijemo kavo in sanjamo.

Ljudje smo občestvena bitja in drug drugega potrebujemo. Človek ostane prazen, dokler nima priložnosti za podaritev, in ideal župnije je, da je tu prostor, kjer lahko prejemam in dajem. Tu nastaja interakcija teh ljubezenskih tokov, mreža in občestvo. Verjamem, da nihče ni po naključju tam, kjer je.

Bog z ljubezenskimi nitkami pripelje do mene prav tistega, ki ga potrebujem, da se ob njem odrešujem, da obrusim kake svoje značajske ostre robove. Ko drug drugemu podarjamo svoja izkustva, ko skupaj živimo in delamo, se ob tem poglablja tudi naša vera.

Sam ta vidik naše vere doživljam še posebej živo, saj sem prav v občestvu doživel svoj duhovniški klic. Ko sem začutil, kako pomembna je skupnost, se me je to globoko in prepričljivo dotaknilo. Začutil sem, da Bog od mene pričakuje, da tudi sam posvetim svoje življenje ustvarjanju okoliščin, kjer bo On lahko prihajal in deloval.

Kaj pa čas samote? Kako molite? In kako nujna je za duhovnika molitev?
V molitvi vsekakor mora biti tudi red. Ta del molitve predstavlja denimo brevir. Sam pa sem tako v medčloveških odnosih kot tudi v odnosu z Gospodom v veliki meri človek spontanosti. Zelo mi je pri srcu, da z Bogom lahko pokramljam, čisto preprosto, mimogrede. Več desetkrat na dan grem mimo naše hišne kapelice sv. Frančiška; vedno se vsaj za trenutek ustavim in pomaham Jezusu. Tudi vsako jutro grem najprej tja k Njemu, se mu zahvalim za noč in mu izročim dan.

Še en vidik molitve mi je dragocen: Po duši sem športnik in zelo potrebujem prezračene možgane za nove ideje. Zato grem velikokrat sam v gore. Najraje z biciklom, še raje na turnih smučeh. Če grem sam, se mi Jezus vselej rad pridruži. Tudi on rad kolesari. In taka pot je velikokrat prava meditacija.

Kako duhovnik doživlja vsakodnevno mašo?
Tole bo zelo osebno: že leta je bil pri moji spovedi na seznamu grehov tudi slab občutek, da je maša zgolj del dnevnega urnika: pisarna, sestanki, obiski, telefoni, verouk, razna načrtovanja, vmes maša, po njej srečanje katere od skupin, urejanje pošte. Daleč od ideala, da bi bila maša višek dneva.

Ko pa je prišla pandemija in je odpadlo marsikaj, se je nenadoma začelo vse vrteti okrog maše. Razmislek ob Božji besedi, priprava bogoslužja, pa seveda tudi sestavljanje tehnike, kasneje vključevanje vernikov. Maša je nenadoma postala središče. In to obdobje bogoslužja na daljavo je trajalo dovolj dolgo, da je maša še zdaj, ko imam znova kup drugih aktivnosti, zame ostala torišče. Očitno je bila tudi zame po­trebna ta pandemija, da je maša postala to, kar bi morala že vselej biti.

Kako kot duhovnik iščete Božjo voljo?
Ko Bog želi kaj res ključnega sporočiti, se za to zelo potrudi. In če mu ne uspe na en način, uporabi še kak drug kanal, drugo frekvenco. Ko meni želi kaj dopovedati, za to največkrat uporabi ljudi, s katerimi živim in delam. Pomemben kanal je zame tudi dnevna Božja beseda. Prav tako pomemben kanal poskušam prepoznavati v odločitvah naših pastirjev, papeža, škofa. Za papeža Frančiška se mi že od njegovih prvih besed in znamenj dalje zdi, da prek njega Bog ne samo govori, ampak kar kriči Cerkvi, svetu in tudi meni osebno.

Mislite, da dajemo kristjani Svetemu Duhu v svojem življenju dovolj prostora?
To se mi zdi kar ključno vprašanje. Dobro znamenje Svetega Duha se mi zdi veter, prepih in svežina, ki pride z njim. Veter piha ne glede na to, kaj si sam ob tem mislim. In naj si to želim ali ne. Podobna svoboda je Sveti Duh. Veje, kjer hoče. Za nas kristjane ali Cerkev kot institucijo se mi zdi ključno vprašanje, ali ta veter izkoristimo ali pa se pred njim zapremo.

Včasih se nam ne ljubi odpreti oken in nekaj spremeniti, včasih pa nas je strah tega prepiha, ki bo razmetal naše “poštirkane” prostore in na glavo postavil naše strukture, v katerih se počutimo varne. Tega ne maramo. In raje zapremo okna, da ostanejo stvari lepo zložene po pisalni mizi in v fasciklih. (smeh) Vse ostane lepo pospravljeno. A postane lahko tudi zatohlo in zadušljivo.

Kakšen je po vašem mnenju duhovnik sodobnega časa?
Vsak pravi kristjan in s tem tudi vsak pravi duhovnik je sodoben. To preprosto pomeni, da je zakoreninjen v Jezusu in da živi v svojem času. Govori jezik, ki ga govorimo danes. Nagovarja potrebe, ki so aktualne. In na tak način prinaša evangelij, odrešenje, Jezusa.

To je seveda tudi malce tvegano. Hoditi po poteh, po katerih smo hodili desetletja in stoletja, ostajati v preteklih izrazih in strukturah, vse to se zdi bolj gotovo. Ali pa je vsaj bolj udobno. Pa tu ne gre samo za voditelje v Cerkvi, škofe ali duhovnike, tudi marsikateri vernik je pogosto v podobni skušnjavi in se sprašuje, zakaj pa bi morali karkoli spreminjati.

A ni se nam treba bati tveganja. Tveganje v Božjem kraljestvu je nekaj čisto drugega kot v zemeljskih firmah. Tudi če bomo v utiranju brezpotja prišli denimo do prepada in se bomo morali vrniti, to ne bo ostalo brez blagoslova. In nihče za to ne bo ostal brez službe. Vse, v kar vložimo ljubezen, bo Gospod spremenil v blagoslov.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 31.

Tags:
duhovnik
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
spela leskovar
Lojze Grčman
Prej je vse dni delala za šankom, po lekciji raka pa bistveno bol...
2
Mojca Purger
Družinsko življenje na morju: “Bolj pomembno je, s kom živiš, kot...
3
Angelic,Boy
Dolors Massot
Deček z izbiro darila za prvo sveto obhajilo osupnil vse
4
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
5
MARIA STELLA BARONE
Paola Belletti
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
6
Katarina Berden
Vas zanima, kaj se je dogajalo v Stični? Poglejte!
7
MADELINE STUART,DOWN SYNDROME,MODEL
Sophia Swinford
Spoznajte Madeline ‒ svetovno znani supermodel z downovim sindrom...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.