Ksenja in Miha Močnik iz župnije Kranj Drulovka sta starša štirih otrok. V življenju ni avtocest. Osemletno čakanje in zaupljiva priprošnja k Mariji za tretjega otroka je bila uslišana …
Kdaj je postala Marija vaša zaupnica in priprošnjica?
Lepo mi je bilo, ko so pri šmarnicah rekli, da imam poleg zemeljske mame še eno mamo. Že ob zemeljski sem se vedno dobro počutila – uau, še eno tako mamo imam! Kot otrok sem doživljala Marijo kot priprošnjico ali zatočišče, med študijem v Kopru pa sem se k njej zatekala v smislu pomoči.
Najin odnos pa se je intenzivno poglobil z otroki. V materinski vlogi mi nihče drug ne bi znal tako pomagati kot ona. Priporočila sem se ji in ko ti je navrženo nekaj, potem ne nehaš. Veš, kje je zatočišče.
Se je vaša povezanost z Marijo kaj spremenila, ko ste spoznali bodočega moža?
V bistvu se je še bolj poglobila in se z vsakim otrokom poglablja. Prav v vlogi materinstva ji večkrat zaupljivo rečem: “Marija, ti poskrbi za to.”
Po dveh hčerah ste si želeli tretjega otroka, pa ga dolgo ni bilo …
Že prvo smo čakali leto in pol. Zelo dolgo, saj se mi je zdelo samoumevno, da če se poročiš, so takoj tudi otroci. Po dveh hčerah sva imela še močno željo po tretjem otroku in obenem je bilo boleče spoznanje, da ga ni. V začetku kot neka bolečina: “Zakaj pa ne? Ali morda nisva dobra starša?” Po osmih letih sva rekla: “Morda je pa to za naju Božji načrt, ki ga je treba sprejeti. Imava otroka, ko jih nekateri sploh nimajo. Kaj lahko še narediva?”
V zaupanju Mariji smo romali h kapeli sv. Ane na morju, prijatelje v skupini Dlan sem ponižno prosila za molitev, ostaja pa naše skupno romanje v Medžugorje leta 2016. Skupaj smo se ji priporočili s to prošnjo, in ko smo romali na Crnico, sem Mariji z željo, da bova prepoznala, kaj je najino poslanstvo, rekla: “Ti že veš, kakšna je najina pot naprej, naj jo prepoznava.” Po eni strani sprejemava Božji načrt, hkrati pa se priporočava … Vsakič, ko zares izročim, začutim mir in sem trdno odločena, da je tako, kot je, v redu.
Veliko željo sta izročila in se priporočila …
Ko smo čez eno leto družinsko poromali v Medžugorje in se napotili na Crnico, nisem želela spet prositi in sem se raje zahvalila za to, kar imam, hčeri. Po treh dneh, ko smo prišli domov, pa smo že izvedeli, da sem noseča. Zame je bila to uslišana priprošnja Marije.
Miha: Ko sva se vrnila iz Medžugorja, smo šli takoj še na duhovne vaje za družine v Veržej in bilo je zanimivo, ko je Peter Pučnik rekel: “Bo pa že ati nesel kovček od teh štirih punc.” Pa še nisva vedela, da je Ksenja že noseča …
Ksenja: “Si predstavljaš, da bi bila res noseča,” sem rekla Mihu. Jasno mi je bilo, da bom šla opravit test takoj, ko se bomo vrnili domov. In bil je pozitiven. Neizmerno veselje!
Je s hvaležnostjo povezana tudi izbira imena vaše tretjerojenke?
Glede na to, kako smo se priporočali sv. Ani in Mariji, smo v znak hvaležnosti izbrali naši izmoljeni deklici ime Anamarija, če bi bil fantek, pa bi bil Samuel (do konca nisva vedela). Skoraj dva tedna čez rok se je rodila 26. julija, na sv. Ano. Tudi v datumu rojstva sem prepoznala znamenje podarjenosti tega življenja.
In radi se pohecamo, da smo toliko molili, da nam je Bog dal še dodatek. Z Miho sva se pogovarjala, če bi imeli še kakšnega otroka, in ker pri nas to ni tako hitro, sva bila enotna, da morava čim prej začeti. Takoj ko sva to rekla, je bilo. Z vsakim otrokom se tako meni osebno kot nama obema vera poglablja, oba pa preveva zahvala za podarjena življenja.
Pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina.
