Zdravnik z velikim srcem, ki odločno stopa naproti svojim sanjam

"Ostanite pozitivni, sledite sanjam, četudi se na prvi pogled zdijo nemogoče. Lotite se, poskusite, z delom je uresničljivo marsikaj. Če je meni uspelo ob kar težki življenjski zgodbi, lahko uspe vsakemu. Vsaj nekaj. Morda rezultat ne bo viden takoj. Ampak čez nekaj let včasih sledi spoznanje, da je bila določena stvar nujno potrebna, da si šel stopničko višje in dosegel drugi cilj."

To so spodbudne besede, ki si jih v svoje življenje lahko preslika vsakdo izmed nas. Njihov avtor je Dejan Fabčič iz Podnanosa, mož, oče dveh deklic, zdravnik in zagrizen športnik z uspehi tudi na mednarodni ravni, ki bo kot paralokostrelec nosilec slovenske zastave na paraolimpijskih igrah v Tokiu.

"To si štejem v veliko čast. S ponosom jo bom nosil za vse Slovence, za vse športnike invalide, za vse ljubitelje športa, navijače in ne nazadnje tudi za vso zdravniško-medicinsko osebje, ki smo se še in se še borimo proti novemu virusu covid 19," je ob imenovanju za nosilca zastave povedal Dejan. 

Kaj je imel v mislih s "težko življenjsko zgodbo"? Dejan, letnik 1977, se je rodil z redko telesno okvaro, zaradi katere se mu noge niso normalno razvile. Kolen in gležnjev ne more pregibati. V otroštvu in mladosti je bil zato reden gost ambulant in bolnišnic.

Tudi zato se lahko zdaj kot specialist interne medicine – deluje v ambulanti za sladkorno bolezen in bolezni ščitnice v Novi Gorici – lahko pacientom posveti še z večjim čutom, saj je sam doživel in preživel marsikaj.

"Nekoč sem prebral, da je doktor medicine tisti, ki je končal medicinsko fakulteto, zdravnik pa tisti, ki ta poklic opravlja z dušo in srcem. In jaz sem zdravnik! Dobri zdravniki so tisti, ki so za to poklicani, in ne tisti, ki so primerno pametni in marljivi, da končajo fakulteto. Da se najdeš v zdravniškem poklicu, ga moraš začutiti. V to res verjamem," zdravniški poklic Dejan vidi kot poslanstvo: "Hvaležen sem, da lahko počnem to, kar me osrečuje. Naj se sliši še tako klišejsko, ampak res me napolnjuje hvaležnost ljudi, ki sem jim kakorkoli pomagal ali celo rešil življenje."

Šport je bil vselej pomemben del Dejanove osebnosti in vsakdanjika. Na paraolimpijskih igrah v Pekingu je nastopil kot plavalec, v Riu pred štirimi leti pa kot parakajakaš. Zdaj odhaja na svoje še tretje igre v tretjem športu – kot lokostrelec.

Iz obdobja, ki ga je preživel v čolnu, treniral je večinoma na očarajoče lepih krajih na Soči, je najbolj ponosen na tretje mesto na evropskem prvenstvu v Moskvi in šesto mesto na paraolimpijskih igrah v Riu. Lani je tekmovalnemu ukvarjanju s športom napravil končno piko in v roke dejavneje vzel lok, s katerim se bo podal v Tokio.

"V družini smo se v obdobju korone veliko bolj povezali. Uživali smo v tem, da smo se igrali in počeli stvari, za katere prej ni bilo časa. Ugotovil sem, da mi to postaja vse bolj všeč. Ukvarjanje s kajakom na ravni, ki sem si jo izbral jaz, zahteva veliko časa in energije. Služba, nato pa še tri, štiri ure treninga. Hčerki, ki sta stari osem in deset let, sta ravno v obdobju, ko sta me veseli, radi počneta stvari skupaj z mano, v meni vidita vzornika. S tega vidika mi je koronavirus kar malo odprl oči," razlaga Dejan, ki se bo odslej bolj kot veslanju skupaj s hčerkama v prostem času posvečal lokostrelstvu, športu, ki ga sprošča.

"Tarčo imamo doma, kar seveda ni enako, kot če bi treniral nekje drugje. Pomembno je, da se čuti mojo navzočnost. Le še nekaj let bo tako, da bosta dekleti veseli moje družbe. To je tako lepo, da sem si rekel, da moram vsekakor izkoristiti," pravi Dejan.

Obdobje, ko smo bili bolj ali manj omejeni na bivanje doma in okrog hiš, je seveda poseglo tudi v naše odnose. Tudi v dobrem smislu. Fabčičevi niso izjema: "Odnosi so manj napeti. Bolj čutimo drug drugega, bolj z veseljem počnemo stvari. Nič nam ni težko, ob koncu delovnega dne nismo sitni, lepo nam je, uživamo."

Koronačas pa je dal vsaj še eno lekcijo, o prehrani. Marsikdo je imel po karanteni težave z zapenjanjem hlač. "Zredili smo se, ker smo se manj gibali. Jedli pa enako ali še več, ker smo imeli več časa in smo bili doma. Zdrava prehrana bo vse bolj pomembna. Tega se ljudje vse bolj zavedajo. Ljudje, ki pridejo v ambulanto s težavami s ščitnico prvič ali drugič, se zavedajo, da je zdrava prehrana ključ do uspeha. Zato pridejo že z izdelanimi vprašanji, na primer katera živila vplivajo na bolezni ščitnice. Pri sladkorni bolezni je malo drugače, saj so prehranjevalne navade pacientov, ko pridejo do mene, že malo porušene in iztirjene. To je nekoliko težje popraviti. V izobraževalnem pogledu veliko postori moja (medicinska, op. a.) sestra, ki je zelo stroga in dosledna. Le na ta način se človeka kaj 'prime'," Dejan potrjuje, da včasih ljudje moč za spremembe zberemo šele takrat, ko smo postavljeni pred dejstvo. 

V tem preletu življenja in razmišljanja Dejana Fabčiča smo izpustili še eno pomembno obdobje, ki se ga glavni lik našega članka spominja z velikim veseljem – srednjo šolo. Bil je dijak Škofijske gimnazije v Vipavi: "Lepo smo se imeli. Vsak letnik je imel le en razred, zato smo se me sabo vsi poznali. Bili smo prijatelji, povezovali smo se na duhovnih vikendih. Čutili smo samozavest, ker smo vedeli, da podpiramo, spodbujamo, bodrimo drug drugega. S sošolci smo ustanovili pevsko skupino in nekaj časa prepevali na porokah. Res lepi spomini!"

Vipavska gimnazija ga je izstrelila na medicinsko fakulteto, čeprav je imel med maturo metuljčke v trebuhu. "Moji maturantski dnevi so bili zelo pestri, ravno tedaj sem bil namreč zaljubljen v mojo zdajšnjo ženo. Še zdaj se spomnim – dva dni pred maturo sem, namesto da bi se učil in ponavljal, pisal ljubezensko pismo. Čudim se, kako sem naredil maturo! Ampak hvala Bogu sem imel očitno že od šolanja prej tako dobro osnovo," se z nasmeškom nazaj ozira nekdanji parašportni as, pravi zgled predanosti in vztrajnosti, in to z nasmeškom.