Karl Finn iz Essexa v Angliji je bil večino svojega življenja alkoholik. A ko je zaradi alkoholiziranosti zamudil očetov pogreb, se je odločil, da bo svoji odvisnosti naredil konec.
Finn je odraščal v delavskem predelu Dublina na Irskem s starši in starejšim bratom. Soseska, v kateri so živeli, je ponujala veliko možnosti za stranpoti. "Bilo je ogromno droge in kriminala. Zlahka si zapadel v popivanje," se spominja Finn. On je začel pri 14, na začetku zato, da pokazal vrstnikom in prijateljem, da spada mednje.
Že v roku enega leta pa ni šlo več le za občasno veseljačenje, temveč je pitje postalo zelo resen problem v njegovem življenju. Zelo ga je prizadelo, ko so se ravno takrat njegovi starši ločevali. "Bil sem zelo žalosten, ker je naša družina razpadala, ampak tega nisem znal ali mogel izraziti. Zdi se mi, da sem pil zato, da bi pač pozabil, kaj se dogaja."
Po ločitvi je Finn ostal z očetom, ki pa je imel tudi sam hude težave z alkoholom. Bil je nepredvidljiv, ko se je napil, Finn ni vedel, kaj pričakovati. Nekako je moral kar sam prevzeti odgovornost za dom, ob tem pa nekako čustveno podpirati še svojega očeta, ki je bil povsem povožen zaradi ločitve. To je več, kot najstnik zmore.
Pri 15 je pustil šolo in začel piti vsak dan. Počutil se je izgubljenega, nikakršnih načrtov ni imel za prihodnost. Zato si je poiskal službo v lokalu. Začasno je bilo malce bolje, a pri 17 ga je družba spet zapeljala v pitje. Nekaj časa mu je uspevalo, da je bil čez teden med službo trezen in je pil samo ob koncih tedna, a kaj hitro je vse skupaj ušlo nadzoru.
Začele so se kazati posledice njegove odvisnosti. Postal je nezanesljiv v službi, zamujal je na delo, cele dneve je bil popolnoma "zmačkan", med delovnim časom je izginjal za cele ure in nihče ni vedel, kje je. Zato ni nič čudnega, da je delo tudi izgubil.
Pri 19 se je preselil k mami, ki je menila, da mu bo sprememba okolja dobro dela in da ne bo imel več težav. A tudi v novem okolju ni bilo nič drugače. Menjal je službe, ker nobene ni prav dolgo obdržal, prav tako ni mogel obdržati nobenega dekleta, saj so vsa hitro videla, da z njim ne bo šlo.
Finn razlaga: "Vsak dan sem razmišljal samo o tem, kje dobiti denar za alkohol. Nisem mogel nehati. Družil sem se z drugimi alkoholiki in odvisniki, da sem od njih dobil kakšno pijačo. Prodajal sem svoje stvari, npr. telefone. Nisem živel, šlo je za goli obstoj."
Leta 2018 je dnevno spil že liter vodke in šest piv, redno je omedleval. Utrpel je kolesarsko nesrečo, zastoj srca, odpoved ledvic in jeter. Zdravniki so mu rekli, da ga čaka le še eno leto življenja, če ne bo prenehal s takšnim načinom življenja.
"Družino sem vedno znova prizadel s svojim obnašanjem, laganjem, izogibanjem. Vse skupaj je pripeljalo do viška, ko sem nekoč na božič poklical mamo. Povedala mi je, da je oče pred enim mesecem umrl in da sem zamudil njegov pogreb. Družina me je skušala kontaktirati, a ker sem stalno izgubljal ali prodajal svoje telefone, niso mogli z mano vzpostaviti stika."
To je Finna popolnoma strlo. Po drugi strani pa tudi streznilo. Čutil je krivdo, da ga ni bilo na očetovem pogrebu. Odločil se je, da enkrat za vselej naredi konec svoji odvisnosti. Prijavil se je v ustanovo Step by step recovery, kamor je za šest tednov odšel na odvajanje. Tam se je naučil soočanja s svojimi čustvi, ki jih je kar 30 let zatiral.
"Zdaj živim. Tisto prej je bil samo goli obstoj." Že dve leti je trezen. Kot prostovoljec je v ustanovi, ki ga je ozdravila, pomagal drugim, da bi se rešili iz pekla odvisnosti. Nato pa so mu tam ponudili redno delo. Zdaj ima službo, stanovanje in resno zvezo. "S treznostjo poskušam popraviti vsaj nekaj stvari za nazaj. Prav tako bi se s tem želel pokloniti mojemu pokojnemu očetu ter se zahvaliti mami, s katero sva obnovila odnos."
Finn spodbuja vse, ki se soočajo z odvisnostjo od alkohola ali drugih substanc: "Vedno obstaja upanje! Nikoli ne obupaj. Tudi zate obstaja možnost, da začneš znova in da zaživiš boljše življenje."
