V Cerkvi na poseben način častimo in se priporočamo mučencem – tistim, ki so darovali svoje življenje, ki so prelili svojo kri za Kristusa in vero. Toda ali smo danes lahko vsi mučenci?
Rdeče mučeništvo je mučeništvo v osnovnem pomenu besede. Gre za tiste, ki so prelili svojo kri zaradi vere v Kristusa, ki so zanj darovali svoje življenje. Mučenci (lat. Martyres – pričevalci) so največji pričevalci za našo vero, saj se niso ustrašili ne preganjanj, ne mučenja, celo smrti ne, in so ostali zvesti Bogu, veri in Katoliški cerkvi do konca življenja – tudi za ceno smrti.
Mučence poznamo že od prvih začetkov Cerkve. Kot prvega mučenca častimo diakona svetega Štefana, ki so ga Judje kamenjali, ko je po binkoštih oznanjal vstalega Kristusa.
Izredno veliko mučencev je bilo tudi v času totalitarnih režimov (nacizem, fašizem, komunizem), ko so mnogi duhovniki, redovniki in laiki pokončno izpričali svojo vero. Med njimi gre tako za tiste, ki so umrli med samim mučenjem, kakor tudi za tiste, ki so umrli zaradi neposrednih posledic trpljenja (npr. hude rane, trajne bolezni …)
T. i. modro mučeništvo pomeni življenje v skrajni pokori, s strogim postom, spokornimi deli in molitvijo, vse iz ljubezni do Boga. V tem primeru gre največkrat za puščavnike, ki so odšli v samoto, da so se povsem posvetili molitvi in se tako bližali Bogu.
V zgodovini naj bi bil tak način življenja povezan z eremiti (puščavniki), ki naj bi pozneje imeli tudi vpliv na irske menihe. Čeprav gre tukaj za darovanje življenja za Boga, pa ne gre za krvavo smrt kot v prvem primeru.
Belo mučeništvo je dandanes vse bolj pogosto. Gre namreč za preganjanje zaradi vere, vendar brez prelivanja krvi. Pri belem mučeništvu gre za korenito krščansko življenje po Božjih in cerkvenih zapovedih, čeprav za to ni treba trpeti fizičnega mučeništva ali umreti za vero.
Dandanes, ko so vse pogostejši napadi na katoliške vernike in zatiranje vere, je belo mučeništvo izrednega pomena, saj katoličani najprej z zglednim življenjem, v katerem ne sme manjkati tudi jasnega oznanila o Kristusu, najbolj pričujemo svetu za Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil.
Večkrat mučence uvrščamo le v čas prve Cerkve, ko so rimski cesarji preganjali prve kristjane. A doba mučencev še ni končana. Tudi danes raste število tistih, ki so zaradi svoje vere preganjani, ki jim je oteženo življenje, kakor tudi število tistih, ki tudi v 21. stoletju prelijejo svojo kri in dajo svoje življenje za Kristusa in evangelij.
