Monicina mama je imela 17 let, ko so jo posilili in je zanosila. Takrat splav v ZDA še ni bil dovoljen. Sprva je načrtovala, da ga bo opravila nezakonito. Po srečanju z zdravnikom, ki naj bi poseg izvedel, si je premislila. Da bi se izognila komentarjem okolice, je skušala v naslednjih mesecih prikriti svoje stanje. Za svojo majceno hčerko je želela vse, kar je najboljše, in ker je vedela, da ne more ustrezno poskrbeti zanjo, se je odločila, da jo bo oddala v posvojitev.
Mama in hči sta se srečali po 37 letih. Takrat je Monica izvedela vse o okoliščinah, v katerih je bila spočeta. Danes podpira dekleta, ki razmišljajo o splavu, in ozavešča o varnih zabojnikih, ki lahko rešijo otrokovo življenje.
Monica je s posvojitvijo prišla v dom ljubečih staršev. Pred tem je par izgubil sina, ki je po rojstvu živel le en dan. Poleg Monice sta posvojila še eno deklico, ki je bila v preteklosti žrtev nepredstavljivega zanemarjanja in nasilja. Po petih letih se jima je rodila še ena hčerka, zaradi česar se je oče lahko neprestano šalil o premoči žensk v družini.
Čeprav je Monica vedno vedela, da je posvojena, doma o tem niso veliko govorili. Starši so ji povedali, kar so vedeli sami – njena mama je bila premlada, da bi skrbela za svojega otroka, in ker je zanj želela le najboljše, se je odločila, da ga zaupa drugi družini.
Monica je vedno vedela, da želi nekega dne spoznati svojo biološko mamo. Izkazalo se je, da je to mogoče šele, ko bo dopolnila 37 let. Takrat je izvedela tudi resnico o okoliščinah svojega spočetja in zdelo se ji je, da se je njen svet podrl. Začetek njenega življenja namreč ni bil povezan z ljubeznijo, temveč z dejanjem neusmiljenega nasilja in velikega trpljenja. Na novo je morala odkriti svojo samopodobo.
Takrat je delala kot zdravstvena reševalka. Želela je pomagati ljudem in čutila je, da ima lahko to, kar počne, neki večji smisel. Ta želja jo je tudi spodbudila, da se je vrnila h krščanski veri in vsakodnevnemu branju Svetega pisma. Posebej jo je nagovorila zgodba o Jožefu, ki so ga bratje prodali v Egipt – zanjo je bila to zgodba o tem, kako lahko iz nečesa slabega in tragičnega na koncu nastane nekaj dobrega.
Ni se ustavila le pri enem srečanju s svojo biološko mamo in njuna vez se je v nadaljnjih treh letih še okrepila. Ko je mama resno zbolela in je bila v bolnišnici, ji je Monica stala ob strani. Zadnje besede, ki jih je mama slišala od hčerke, so bile tiste, v katerih jo je imenovala za svojo junakinjo in se ji zahvalila za dar življenja.
"Ob meni je bila, ko sem prvič zajela zrak, jaz pa sem jo držala za roke, ko ga je zadnjič vdihnila. Kako čudovit je Bog, da ji je namenil biti ob meni, ko sem jo najbolj potrebovala, in kako čudovito je to, da mi je dovolil biti pri njej, ko me je najbolj potrebovala ona," je Monica napisala na svojem blogu po mamini smrti.
Svojo bolečino je znova želela preoblikovati v kakšen cilj. Kmalu zatem je dobila idejo, ki se je tudi njenim najbližjim na začetku zdela precej nora.
Med potovanjem po Afriki s svojo prijateljico se je pobližje spoznala z idejo varnih zabojnikov za nezaželene otroke, torej mest, kjer lahko mama varno pusti svojega otroka, ne da bi jo kdo obsojal zaradi njenega početja. Po vrnitvi v ZDA je ustanovila organizacijo, ki širi zavedanje o obstoju zabojnikov, in ustanavlja nove, hkrati pa pri procesu posvojitve pomaga staršem, ki niso zmožni poskrbeti za svoje otroke.
Monica ohranja stik tudi z družinami, ki otroke posvojijo. Tako je na dogodek, ki ga je organizirala njena organizacija, prišlo šest malčkov, ki so preživeli zaradi njenih prizadevanj. Vidi sadove svojega dela in se ne namerava ustaviti.
"Verjamem, da sem bila ustvarjena za to. Za to, da lahko rešujem otroška življenja, ker je bilo rešeno moje," je povedala v pogovoru za portal Catholic News Service.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
