Vemo, da ljubiti pomeni darovati. Včasih pa pozabimo, da ljubiti pomeni tudi sprejeti. Morda te vrstice berete ob kuhinjski mizi in se pred vašimi očmi dviga kup umazane posode ali imate v mislih neoprano perilo. Mislite si: “Zdajle bi mi pomoč še kako prav prišla in ne bi mi je bilo težko sprejeti!” Da ne bi bilo težko? Ne bodimo tako prepričani.
Ne znamo namreč vedno prositi za pomoč, niti sprejeti pomoči, kadar nam jo kdo spontano ponudi: “Premajhen si še, tega ne boš zmogel,” pogosto rečemo najmlajšemu v družini, ki nato skrušeno odide. Ali prijateljici, ki pride na obisk: “Kar sedi in počivaj, saj nisi prišla delat!”
Kadar nam bližnji bodisi ne pomagajo bodisi ne pomagajo dovolj, se pogosto pritožujemo, razjezimo ali tiho trpimo z mučeniškim izrazom na obrazu. Težje nam je namreč jasno povedati, kaj od njih v resnici pričakujemo.
Radi bi, da bi drugi naredili ali postali to, kar pričakujemo od njih. In ena najpogostejših napak v paru, družini ali med prijatelji je, da menimo, da bodo drugi znali prebrati naše misli in uganiti naša pričakovanja.
Zakaj včasih tako težko prosimo za pomoč?
“Nazadnje sem zasovražila velika praznična ali počitniška omizja z gosti in vse, kar pride z njimi: nakupe, kuhanje, umazano posodo …,” pripoveduje Maja. Kako to povedati družini, prijateljem in drugim povabljenim?
Ne upamo si priznati, do kod sega naše potrpljenje in predanost; mislimo, da moramo za vsako ceno poskrbeti, da bodo drugi brezskrbno praznovali, četudi to pomeni, da si sami naložimo preveč.
In vendar nam Gospod kaže pravo pot. On, ki je Vsemogočen, stvarnik in gospodar vseh stvari, je potreboval pomoč. Postal je majhen otrok, popolnoma odvisen od svojih staršev. Samarijanko je prosil za vodo in dečka pred pomnožitvijo kruha, naj mu da jesti. Celo medtem, ko je nosil svoj križ, je sprejel pomoč Simona iz Cirene.
Postal je ubog, da bi mu mi lahko pomagali. Postal je človek, da bi mu pomagali tako, kot pomagamo svojim bratom: “Kajti lačen sem bil (…), žejen, tujec in nag, bolan sem bil in v ječi …” (Prim. Mt 25,35-36). Lahko bi vse storil sam, brez nas, vendar je izbral našo pomoč. Vedel je, da ni boljšega načina, da nam pokaže, kako smo mu pomembni in kako zelo nam zaupa.
Zakaj nam je torej včasih težko prositi za pomoč? Razlogov je več in med seboj so bolj ali manj povezani. Najprej imamo težave s sporočanjem in izražanjem svojih želja in pričakovanj.
Potem je tu pomanjkanje zaupanja vase: “Tisti, ki mi bo pomagal, bo videl, da ne znam vsega narediti popolno, mogoče me bo sodil, kritiziral …” To je še posebej res, kadar nam mnenje določene osebe veliko pomeni (na primer staršev ali tašče in tasta).
Prositi za pomoč pomeni tudi odpovedati se nadzoru
Prositi za pomoč pomeni tudi priznati, da nismo vsemogočni in da potrebujemo druge. Pomeni tudi, da bomo druge sprejeli takšne, kot so, ne da bi jih ob tem spreminjali in prilagajali naših predstavam.
Ne bodo nam namreč pomagali tako, da bodo izpolnjevali naše ukaze, kot bi bili sužnji, temveč bodo pri delu prispevali del svoje osebnosti, z bogastvom, ki nas bo morda zmedlo, in omejitvami, ki nas bodo morda spravile ob živce.
Delati z drugimi zahteva več potrpežljivosti, kot če vse naredimo sami. Iztegniti roko k drugemu in ga prositi za pomoč je tudi zelo lep način, da ga v svojih očeh povzdignemo ter mu izkažemo spoštovanje.
Kdo izmed nas noče biti koristen in drugim prijeten? Od šestletnika, ki sam izprazni pomivalni stroj (četudi tu in tam razbije kakšen kozarec ali krožnik), do dedka, ki bo ure in ure popravljal vnukovo pokvarjeno igračo; prav vsak je vesel, da ima neko vlogo.
In ko imamo na obisku goste, je eden najboljših načinov, da prebijemo led in ustvarimo vezi, ta, da skupaj pripravimo kosilo ali se lotimo pomivanja posode. Ne pustimo si tega vzeti!
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
