Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sre, 22. septembra |
Sveti Mavricij
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Zelo hitro je šlo od diagnoze do operacije, a tisti dnevi so bili tudi polni hvaležnosti”

Fotografija je last Martine Pogačar.

Tina Martinec Selan - objavljeno 30/08/21

Njeno pričevanje nam kaže, da je mogoče sprejeti nekaj takega tudi z mirom in zaupanjem

Diagnoza rak še vedno prinaša s seboj strah pred smrtjo, trpljenjem, prinaša zaskrbljenost, nelagodnost, kaj reči …, pravi Martina Pogačar. Je poročena in mama treh otrok. Sama se je s to diagnozo srečala pred enim letom, padla pa je praktično “z neba”. A njeno pričevanje nam kaže, da je mogoče sprejeti nekaj takega tudi z mirom in zaupanjem.

Kako ste izvedeli za diagnozo?
Lani julija je moj počitniški mir prekinil klic. “Iz kliničnega centra kličem,” je rekla zdravnica. Nekaj dni pred tem sem imela histeroskopijo, tj. biopsijo celic maternice, na katero so me poslali precej preventivno, in sem vedela, da je za izvide še prezgodaj, čutila sem, da ni vse okej. Zdravnica je rekla: “Tkivo maternice je rakavo.” In se spomnim, da me je zmrazilo od glave do peta.

Ponedeljek, Leonišče, konzilij ob 10.00 – glava se je odklopila, moja roka je pisala besede, ki sem si jih morala zapomniti. 

Ko sem prekinila, me je prešinila pesem: “Oče, tebi izročam se, tebi povzdigujem glas.” Pesem mi je pregnala strah, dobila sem zagotovilo. Kako zelo sem se je oklenila. Pomislila sem, da bo vse tako, kot mora biti. Da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

Nenadno diagnozo in bolezen ste torej sprejeli precej pozitivno?
Ko se danes oziram nazaj, vidim, da prav nič v zvezi z mojo boleznijo ni bilo naključje. Morda se sliši čudno, a to je bil najboljši čas za mojo bolezen. V tistih dneh sva bila z Bogom v trdni navezi. Veliko duhovnega se je ravno v tistem obdobju dogajalo v mojem življenju.

Delala sem z dragoceno skupino Pelji me globlje, sodelovala v seminarju Do dna v moči duha z Mojco Giacomelli, Živo Štiglic in Petrom Pučnikom, imeli smo junijski župnijski misijon in priprave na novo mašo v župniji …

Moja histeroskopija je bila ravno en dan po novi maši. Zame je bilo vse to veliko zagotovilo, da ni nič prepuščeno naključju, in to je prinašalo veliko miru v moje srce.

Kako so vse skupaj sprejeli vaš mož in otroci?
Tisti teden, ko sem izvedela za diagnozo, otrok ni bilo doma. Ko sem povedala možu, se mi je zlomil glas, a ko sem zagledala sočutje in strah v njegovem pogledu, sem se zavedala, da je njemu še težje.

Vprašanje “Te lahko izgubim?” pride kar samo od sebe. Vem, da bi bilo tudi meni težje, če bi bilo obratno. A njegov objem je govoril: “S teboj sem, ob tebi sem, ob tebi bom.”

Konec tedna, ko so se domov vrnili tudi otroci, sva bila že skupaj v upanju, miru in prepuščanju. V tem vzdušju sva povedala za mojo bolezen tudi otrokom; da me čaka operacija, nato pa se bo videlo, kaj in kako.

In z vso ljubeznijo so mož in otroci poskrbeli zame in me vse okrevanje crkljali, bili zelo pozorni in vedno z dobro voljo pomagali pri družinskih opravilih. Vem, da so v srcu nosili tudi zaskrbljenost zame, a tega mi niso pokazali. To so mi povedali pozneje, ko sem bila že zdrava.

Rekli ste, da je bil to za vas milostni čas. Kako ste v tem času preizkušnje čutili Boga? Blizu, daleč, je to kaj vplivalo na vašo vero?
Čutila sem, da ne morem sama skozi vse to. Da moram povedati, napisati. Obdala sem se z “nebeško vojsko”: z nebeško vojsko molitev in dobrih misli ljudi, s katerimi se prepletajo moje poti.

Svojo bolezen sem “obesila” na svoj Facebook profil, poslala sem esemese, maile prijateljem, znancem, sodelavcem, sorodnikom …  In sem bila nošena, objeta in crkljana. Kot bi me vse te molitve in misli na rokah nosile ves čas moje bolezni. Kot tudi vsa sporočila, klici, pozornosti. “S tabo smo.” To mi je veliko pomenilo in mi prinašalo v moje dni še več miru in zaupanja.

Zavedala sem se, da to, da sem dobro, v velikem miru in prepuščanju, ni bilo samoumevno. Zelo sem bila hvaležna za to milost.

Zanimivo je, da raku lahko rečete “milost”. Kaj mislite s tem?
Zelo hitro je šlo od diagnoze do operacije, a tisti dnevi so bili tudi polni hvaležnosti. Hvaležnosti za življenje in vsakogar in vse v njem.

V trenutku ni nič več samoumevno, začeli so šteti drobni trenutki, srečanja so postala Srečanja, in dogodki, ki so bili včasih zame naključje, so postali čudeži, ki jih je vsak dan polno okoli mene, če jih le znam videti. 

Koliko čudežev! Ljudje, ki so mi prihajali naproti, vse je bilo ravno pravi čas, ravno tisti človek, ravno tam. Vse se je poklopilo, od sester, bratov, zdravnikov, konzilija, pregledov, operacije … Zelo zelo sem bila čuvana. Milostni čas. Vseskozi sem čutila, da “ima celo vse lase na moji glavi preštete” (Mt 10,30).

Se vam zdi, da je tudi vaš odnos do vsega skupaj “izboljšal” sam potek bolezni in zdravljenje?
Nisem vedela, kakšna pot zdravljenja me čaka, a sem šla, korak za korakom, in ne samo, da so se vse stvari iz dneva v dan čudežno zlagale skupaj, da so blagoslovi deževali name, tudi sama operacija, počutje po operaciji, vse je bilo čudežno.

Z družino smo se lahko odpravili na naš že vnaprej planiran dopust v Bohinj, čeprav že skoraj nismo več računali nanj. Ko sem 10. dan po operaciji že lahko okrevala na obali Bohinjskega jezera, je bilo moje srce polno hvaležnosti, povezanosti, miru, sreče. 

Čakala sem še na izvid histologije, ki je prinašal s seboj tudi informacije o morebitnih nadaljnjih terapijah in zdravljenju. Kmalu po prihodu domov iz Bohinja je poštar prinesel dobre novice. Bila sem zdrava. Rak je bil omejen na maternično sluznico. 

Mnenje konzilija: redne kontrole. Rak je šel rakom žvižgat. Bogu hvala. 

Večina ljudi po taki izkušnji sprejme neke sklepe za naprej. Ste jih tudi vi?
Uščipnil me je, tale rakec. Čeprav priznam, ko danes gledam na čas pred enim letom, sem na uščip čisto prehitro pozabila. Spet sem počasi postala tudi sitna, pa tudi negativna (v tistem negativnem staromodnem pomenu besede), tudi nergava, tudi tečna Martina …

Kako hitro sem pozabila. A zagotovo je v mojem življenju od takrat veliko več hvaležnosti. Hvaležnost pa prinaša s seboj mir, vedrino in sproščenost, povezanost in življenje.

Thumbnail for read also
Preberite še:V šoli raka

Zdi se mi, da beseda rak še vedno prinaša s seboj strah pred smrtjo, trpljenjem, prinaša zaskrbljenost, nelagodnost, kaj reči … Moj rak je prinesel s seboj povezanost, bližino, upanje, mir. Življenje je darilo.

Danes nam je podarjen, da smo, da smo drug ob drugem, drug z drugim. Verjamem, da ni naključij. V vsem tem času sem bila deležna toliko čudežev in blagoslovov in v bistvu je vsak dan tako, če le znam to videti.

Drug drugemu smo lahko blagoslov in čudež. Moja je odločitev, kakšno zgodbo živim. Od mene je odvisno, koliko odprem srce, koliko čutim in vidim lepega okrog sebe.

Tags:
bolezenintervjurak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
spela leskovar
Lojze Grčman
Prej je vse dni delala za šankom, po lekciji raka pa bistveno bol...
2
Mojca Purger
Družinsko življenje na morju: “Bolj pomembno je, s kom živiš, kot...
3
Angelic,Boy
Dolors Massot
Deček z izbiro darila za prvo sveto obhajilo osupnil vse
4
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
5
MARIA STELLA BARONE
Paola Belletti
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
6
Katarina Berden
Vas zanima, kaj se je dogajalo v Stični? Poglejte!
7
MADELINE STUART,DOWN SYNDROME,MODEL
Sophia Swinford
Spoznajte Madeline ‒ svetovno znani supermodel z downovim sindrom...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.