Vedno znova me preseneti, kako hitro se v vrtu razraste plevel. In čeprav je majhen, rada rečem “butičen”, mi povzroča nemalo preglavic. Ko pridemo s počitnic, se komaj še vidi zelenjava.
Vrt družinskih odnosov
A poleti, ko imam več časa (in pozornosti) za opazovanje, se veliko več ukvarjam z drugim vrtom – družinskih odnosov. Vidim, kako so se med nami razrasle nekatere grde navade, ki včasih tudi že zasenčijo “pridelek”, torej da grdo in škodljivo prekrije vse lepo in dobro v družini, na nekaterih mestih najine mlade “rastlinice” komaj kukajo ven.
A tudi če so že zrasle v višino in se bohotijo z “listjem” kot kakšna kapusnica, pa je vprašanje, ali se v njihovi notranjosti v takšnih razmerah suše in zapleveljenosti dejansko lahko oblikuje bogata sredica, osrednji sad.
“Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” Ta odlomek iz pisma Efežanom, ki se periodično pojavlja v jutranji molitvi v Magnificatu, me vedno znova nagovori in opomni.
Kako živim?
Včasih si ne morem pomagati in že zjutraj povzdignem glas. Spet drugič zavijem z očmi, ko pubertetnik pove kakšno “pametno”. Tretjič se mi ne da vstati in poseči v prepir med sorojencema, čeprav vem, da bi morala.
Ali živim urejeno, krotim svoje strasti, obvladujem svojo jezo? Živim darove Svetega Duha – ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, samoobvladanje?
Treba se je spopasti s plevelom v odnosih, ga najprej sploh poimenovati; nežno prijeti stebelca rastlin, ki jih želim pred njim obvarovati, odstraniti z njih ovijalke, ki so jih že skoraj zadušile.
Treba je dodati “gnojilo” – vse tisto, kar vem, da je v rast meni, možu, otrokom. Ko se usedemo k mizi, si prisluhnemo, se gledamo v oči, se nasmejemo nedavnim prigodam, tudi če potočimo kakšno solzo in se za nekaj trenutkov znova pokaže vznemirjenje ob neljubem dogodku.
Če si izposodim besede iz zbirke knjig o Harryju Potterju, ki jo skupaj beremo ob večerih, je “treba to bitko bojevati, čeprav je vedno izgubljena. Po njegovem se je bilo nujno spopasti in spet in znova, kajti le tako je moč zadržati zlo, čeprav ga nikdar ne izkoreniniš …”
Zaupati moram, da se ne bojujem sama, da imam na svoji strani nebeške sile, ki mi pomagajo okopavati in vzgajati to Božjo gredico, ki si jo je zamislil On, ki edini ve, kaj naj bi na njej zraslo in obrodilo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
