Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sre, 22. septembra |
Sveti Mavricij
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Zaradi ljubezni je ostal v Sloveniji in postal prepoznaven pevec

burst

Fotografija je last Isaaca Palme.

Andreja Hergula - objavljeno 04/09/21

Argentinski pevec Isaac Palma o svojih največjih ljubeznih

Isaac Palma, 30-letni pevec, ki nas boža s svojim prepoznavnim južnoameriškim melosom, je po sedmih letih bivanja v Sloveniji in v zakonu s Ptujčanko postal skorajda pravi Slovenec. V smehu pove, da zna skuhati govejo juhico in gleda Mamo Manko. Marsikdo ne ve, da je po verskem prepričanju evangeličan. Zgovorni Argentinec nam je natrosil še ogromno zanimivosti.

Ste iz kraja Puerto Madryn. Nam ga lahko opišete, da si lažje predstavljamo, kje so vaše korenine?
Puerto Madryn je mesto z 220.000 prebivalci v regiji Chubut v Patagoniji. Leži ob morju, zato vsako leto k nam prihajajo turisti iz Evrope in Južne Amerike. Opazujemo lahko 20-metrske orke, pingvine, tjulnje, gvanake in druge živalske vrste. Sicer je celotna Patagonija redkeje poseljena, na vsakih 500 ali 1000 km imamo kakšno mesto.

Ste morda že v Argentini prišli v stik s slovensko skupnostjo?
Ko sem še živel doma, sem delal v tovarni. V nekem obdobju smo šli delat v Slovenijo v tovarno, ki izdeluje enake stroje. Šele tedaj sem slišal za Slovenijo, nisem pa ničesar vedel o njej. Šele po selitvi v Slovenijo sem izvedel, da so v mestih Buenos Aires in Bariloche slovenske kolonije.

Leta 2014 ste v Sloveniji spoznali Patricijo, svojo ženo. Kje točno sta se spoznala?
S skupino argentinskih moških sem prišel delat v tovarno aluminija v Kidričevem. Vsak dan smo delali od 6. do 14. ure, med vikendi pa nas je neki gospod vodil na izlete po državi. Videli smo Postojnsko jamo, Ljubljano, Maribor.

Ko smo bili nekega vikenda prosti, smo odšli na pijačo v bližnji bar. Jaz sem bil od vseh najbolj svetle polti. (smeh) Domačini so nas pozorno opazovali in jim ni bilo jasno, kdo smo, a mi smo se zabavali naprej. Potem je v bar prišla Patricija s prijateljico. Znala je špansko in je bila na to zelo ponosna. Vprašala me je: “Ola, da dónde estás?” oz. “Živjo, od kod si?” in sva začela pogovor. Potrdila sva se na Facebooku in to je bilo to.

Kaj vas je pri Patriciji najbolj očaralo?
Na začetku se ni zgodilo nič. “Nula.” (smeh) Je bila pa Patricija izredno pozitivna, nasmejana, dobre volje in prijazna.

Kako se je zgodba nadaljevala?
Vrnil sem se v Argentino in tam živel leto dni. Vmes sva se pogovarjala in si dopisovala. Podelila sva si stvari, ki jih običajno zaupamo le svojim bližnjim. Nekega dne je rekla: “Vau, kako daleč sva prišla in kako sva si odprla duši.” Takrat sva se začela gledati … khm … drugače. (smeh)

Po enem letu je rekla: “Želim priti k tebi v Argentino.” Delala je zato, da si je lahko kupila letalsko karto. Prestopila je tri letala in prebivala pri meni dva meseca. Takrat sva postala par. Bil sem navdušen. Prej sem sicer imel punce, a prvič sem začutil, da se je kdo res potrudil zame. Spoznala je vso mojo veliko in nadvse prijetno družino, naravo, mesto. Zelo hitro se je ujela z mojimi sorodniki.

A zaradi ljubezni ste na koncu odšli v Slovenijo. Vam je narodnozabavna glasba prišla pod kožo, vsako nedeljo jeste govejo juho? Koliko Slovenca je že v vas?
Sem že tako daleč, da gledam Mamo Manko. (smeh) Navajen sem na juho, ki jo pripravljate vi. V Argentini so juhe močnejše, imamo jo za glavno jed. Juho znam skuhati, zato očitno že pripadam slovenski kulturi. Pogrešam pa argentinsko hrano.

Slovenci so po vašem opažanju pridni, delavni in prijazni, ko jih bolje spoznaš. Česa pa pri nas ne razumete, v čem smo si popolnoma različni?
Ko se z ženo voziva po Ptuju, mi npr. omeni: Tu pa živi moj bratranec. Jaz pa tega kar ne morem verjeti, saj sem mnenja, da bi ga že zdavnaj moral spoznati. Z nekaterimi sorodniki se družimo le za rojstni dan in podobno.

Naša družina in sorodstvo v Argentini se obišče minimalno enkrat na dva tedna. Govorim o tetah, babici, dedku. Povabilo je spontano: Spekli smo pico. Pridete? Morda se več družimo zato, ker imamo več časa. Slovenci pa res ogromno delajo, saj imajo živali in obdelovalno zemljo.

Pojete tudi na porokah. To radi počnete?
Obožujem petje na porokah. Ljudem, ki me povabijo, vedno sežem v roko in se jim zahvalim, ker so me poklicali, da sem lahko del njihovega najlepšega dneva. Duhovne pesmi pojem s posebnim spoštovanjem, saj se zavedam, kje stojim oz. pod katero streho sem. Pojem z dušo in srcem.

Imate hčer Isabello, ki je stara dve leti. Kaj vam je pri očetovstvu najlepše?
Spomnim se mesecev, ko je bila še dojenčica, zame je bila pravi biserček. Moral sem biti zelo pozoren, saj je bila krhko malo bitjece. Naučil sem se menjati plenice in jo hraniti po steklenički. Slednje ni tako lahko, kot je videti, saj moraš imeti pravo tehniko. (smeh)

Vaša hči govori tako slovensko kot špansko?
Isabella govori bolj po slovensko. Družina mi očita, da moram z njo govoriti v španščini, a tudi jaz sem že navajen govoriti po slovensko. Včasih se igrava igro, ko ji rečem: “Kako se oglasi ‘caballo’ (konj op. a.) ali ‘gato’ (maček op. a.)? Ona pa odgovarja. Ko začnem kar naenkrat govoriti po špansko, ona pa me ne razume, mi reče: “Kaj praviš, papi?” (smeh) Mislim, da bi bilo zanjo pozneje težje, če bi ves dan govoril v svojem maternem jeziku.

Sicer pa ste v Sloveniji že zelo uveljavljen pevec. Ne bojite se duetov. Prepevali ste že z Modrijani, Manco Špik, Nušo Derendo. Povejte nam kako lepo izkušnjo.
Za svojo glasbeno izkušnjo v Sloveniji sem izredno hvaležen. Čutim, da je bil Božji načrt takšen, da sem moral pustiti svojo družino in domovino v Argentini in iti drugam. Tu mi je Bog pripravil druge stvari.

Sodelovanja z drugimi glasbeniki me navdušujejo in vedno sem za. Navsezadnje je to zame blagoslov in čast, pomaga pa tudi moji karieri. Zavedam se, da tudi kakšni slovenski pevci ne dobijo takšne priložnosti. Zanimivo je bilo, ko sem bil na odru z Manco Špik in so v zaodrju mimo mene hodili Dejan Vunjak, Nina Pušlar, Tanja Žagar. Bilo je kot v Hollywoodu, ko se mimo filmskih “zelencev” sprehajajo velike zvezde. (smeh) Prvi, ki mi je izrekel besede “Dobrodošel med pevci”, je bil Dejan Vunjak. Zdaj se pri meni ustavijo in me vprašajo: “Ej ti, kako si kaj?” Noro je doživeti, da me prvi pozdravijo oni, čeprav sem prišlek jaz. Postali smo kolegi.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
glasba
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
spela leskovar
Lojze Grčman
Prej je vse dni delala za šankom, po lekciji raka pa bistveno bol...
2
Mojca Purger
Družinsko življenje na morju: “Bolj pomembno je, s kom živiš, kot...
3
Angelic,Boy
Dolors Massot
Deček z izbiro darila za prvo sveto obhajilo osupnil vse
4
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
5
MARIA STELLA BARONE
Paola Belletti
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
6
Katarina Berden
Vas zanima, kaj se je dogajalo v Stični? Poglejte!
7
MADELINE STUART,DOWN SYNDROME,MODEL
Sophia Swinford
Spoznajte Madeline ‒ svetovno znani supermodel z downovim sindrom...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.