Naš čas je čas religije podobe, vsaj zdi se tako, da je videz postal pomembnejši od resničnosti. Izredno pomembno je namreč, kakšen videz kažemo svetu, v katerem živimo.
Obstajajo recimo podjetja, ki so vam na voljo, da vam oblikujejo fotografijo za spletna omrežja, s katero lahko pokažete, na kako spektakularnem kraju ste bili – beri: kako bogati ste – in kako obilno oprsje vam je podarjeno – torej: kako lepi ste.
Lahko pa preprosto nase navlečete stvar, mnenje, prepričanje, ki danes nekaj šteje, in se z njim kakor pav kitite na internetu. Če ste staromodnejše vrste, je to mogoče narediti tudi z novim avtom, ki daleč presega vaše finančne zmožnosti, in s kričečo fasado.
Skratka, vse to je samo dokaz, da svojo dragocenost gradimo z zunanjostjo: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato se na to primerno tudi odzivamo.
Neskladnost
Tako s podobo zelo radi pokažemo, ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje: kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili. Komur uspe, živi v utvari navideznega uspeha, ki je navidezen predvsem zato, ker živi v nenehnem strahu, kdaj bo njegova podoba razpadla in kdaj se bo izza nje razlila (ponavadi) grenka resničnost – in s tem razočaranje, morda celo linčanje javnosti.
Podoba je namreč izredno podvržena minljivosti, zato se je treba z njo nenehno ukvarjati. In ravno zato je tako, da je tam, kjer se dá veliko na zunanjost, na podobo, zelo pogosto velika težava z vsebino.
Zato lepe fasade in dobri avtomobili še nič ne povejo o tem, kakšni ljudje živijo za njimi. Niti nič ne pove o našem krščanstvu to, s čimer se kot kristjani kažemo navzven.
Zato ni nujno dober kristjan tisti, ki hodi v nedeljo k maši, če pa recimo ne prestopi praga bratove hiše, ker je zaradi dediščine skregan z njim. Ali če tisti, ki vsak dan zmoli rožni venec, še naprej ostane strupenega jezika.
Ali če tisti, ki daje roko v pozdrav miru, deli ljudi na “naše” in “vaše”. Hinavec je, ker dela vse to ne zato, ker je to prav, ampak ker je to ljudem všeč. Ker se to spodobi. Ko pa življenje pritisne, se iz njega pocedi gnila vsebina.
Ključna je vsebina
Jezus tako svari pred religijo podobe, da ne bi pozabili na vsebino. “Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka” (Mr 7,15). Vsebina vsega, kar počnemo, je ključna, zaradi nje smo taki, kakršni smo, čeprav se je na zunaj ne vidi.
Saj je to tisto, kar preživi podobo in ta zanimivi čas. Ker bo gotovo prišlo tudi do trenutka, ko se bo izza (lažne) podobe razodela naša (resnična) vsebina, čas stiske je to ponavadi – in takrat je lahko zelo hudo. Ne zaradi sramu, zaradi izgubljenega življenja in zablodelih izbir.
Zato je morda prva zadrega – v neatraktivnosti, nevoščljivosti, morda tudi posmehu – morda boljša kot zadnja …
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 35.
