V najglobljem delu Božjega groba je frančiškanska kapela, ki zaznamuje kraj, kjer naj bi cesarica Helena po izročilu našla Kristusov križ
Leta 312 je rimski cesar Konstantin Veliki, ki se je spreobrnil v krščansko vero, podpisal Milanski edikt, s katerim je uzakonil udejanjanje svoje vere. Kmalu zatem se je v spremstvu svoje matere, 80-letne cesarice Helene, odpravil v Sveto deželo.
Njuna želja je bila, da bi tam našla čim več relikvij iz Božjega groba in jih prinesla v Rim. Odkrila sta v skale izklesano grobnico, prek katere so Rimljani zgradili tempelj, posvečen Jupitru ali Veneri. Ko sta tempelj odstranila, je Helena našla najbolj zaželeno in iskano relikvijo: pristni Jezusov križ.
Nad tem svetim krajem so zgradili baziliko Božjega groba. Obiskovalci se morajo po 22 stopnicah spustiti v frančiškansko kapelo Najdenja Svetega križa, ki leži v najglobljem delu svetišča, pod armensko kapelo sv. Helene.
Kapela je bila zgrajena v 12. stoletju in zaznamuje kraj, kjer naj bi cesarica Helena po izročilu našla Kristusov križ, skupaj z žeblji in t. i. titulusom, ploščo, na kateri je bil napis “Jezus Nazarečan, judovski kralj” v treh jezikih.
Obiskovalci kapele si lahko ogledajo ostanke fresk iz 12. stoletja, ki pa so skozi stoletja močno obledele zaradi prižiganja sveč in vdorov vode.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
