Vprašanje bralke:
Moj mož ne pije po gostilnah, temveč predvsem takrat, ko je sam doma. Prav strah me je, v kakšnem stanju bo, ko pridem domov. On ni nasilen. Trudi se biti zelo dober oče. Vendar ne razumem, zakaj se mu to dogaja, ko je sam doma. Ko greva skupaj na obisk ali veselico, nima teh težav.
Mirjam
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
Nekaj podobnega se dogaja moškim, ki pravijo, da med tednom ni težav, da pa jih je strah petkovega večera in sobote dopoldne. Kot da se bojijo trenutkov, ko stres pojenja. Ali morda v primeru vašega moža – ko je sam, je morda v največji nevarnosti, da se bodo pojavili neprijetni občutki, pred katerimi se potem zaščiti z alkoholom.
Ko so poleg žena in otroci in množica službenih obveznosti, kot da sta strah in nevarnost manjša in se počuti bolj varnega in zaščitenega pred njimi. Kaj je dejansko ta nevarnost? To so lahko občutki praznine, ki človeka preplavijo s tesnobo. Lahko so to občutki nevrednosti, neprimernosti, zavrženosti, neizpolnjenosti.
Ali pa toksične osramočenosti, ko ima človek občutek, da z njim nekaj v osnovi ni v redu in se celo življenje počuti neustreznega in to bolj ali manj uspešno prikriva pred drugimi, ne more pa pred sabo, še posebej ne v trenutkih, ko je sam.
To so lahko občutki praznine, ki človeka preplavijo s tesnobo.
Kaj narediti? Sestaviti je potrebno načrt oz. protokol o tem, kaj narediti, ko pridejo ti trenutki, torej načrt za t. i. prazni ali “nestresni” čas, ker je to dejansko za njih lahko najbolj naporen in stresen čas. Čas praznine – čas odsotnosti dražljajev, ki bi jih varovali pred temi občutji.
Tako naj ta čas ne bo preveč prepuščen spontanosti, ampak naj bo skrbno načrtovan, ker ravno v tem času iz “zasede” lahko napadejo največji sovražniki – to so prej navedena občutja. Hkrati pa naj naredi načrt, kako se bo na nov način soočil s temi občutji, ker mu dosedanji mehanizmi spopadanja s temi občutji ne služijo dovolj dobro.
Nov način srečevanja s temi strahovi je lahko terapevtska obravnava, vaje iz čuječnosti, duhovne vaje, kontemplativna molitev. Dobro je, da v tem procesu ni sam, da ima nekoga, ki ga spremlja in mu razloži vmesne faze. Za konec povabilo za pogum: srečati se s “sovražnikom” namesto bežati pred njim.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
