Po izobrazbi je filozof, po poklicu filmski ustvarjalec. Odraščal je v Halozah, obiskoval Škofijsko gimnazijo A. M. Slomška v Mariboru, po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa leta 2009 ustanovil svojo produkcijo Feguš Film.
V dobrem desetletju so pod njegovo filmsko taktirko nastale številne produkcije, od kratkih dokumentarnih in igranih filmov, glasbenih spotov, reklamnih videov, posnel je dva daljša filma: komično dramo Šah Mat in dokumentarni film Minoriti – Frančiškovi manjši bratje na Slovenskem; veliko sodeluje s Studiem Siposh, med drugim je napisal scenarij za film o škofu Smeju Kaplja na vedru in za kratki film Onkraj poljan.
Danes pa bo premierno predvajan celovečerni igrano-dokumentarni film Plečnikov skriti biser o zgodovini Župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom.
Matjaža Feguša ste lahko malce bolj osebno spoznali že v Moških skrivnostih:
Začniva kar pri koncu, pri zadnjem projektu: kako je prišlo do filma Plečnikov skriti biser?
Kmalu zatem, ko je bil p. Andraž Arko postavljen za župnika v župniji Ljubljana Bežigrad, me je “pocukal” za rokav – že dolgo sva namreč prijatelja, skupaj sva naredila že kar nekaj filmskih projektov – in povedal, da želi narediti dokumentarec o sila zanimivi zgodovini bežigrajske cerkve.
Vemo, da so jo zgradili leta 1934, nato pa zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča leta 1957 porušili oziroma “prestavili” na novo lokacijo. Arhitekt cerkve Jože Plečnik je torej v filmu spremljevalec, vezna nit, ves čas se ga dotikamo, ni pa to film o njem, ampak o njegovi cerkvi in ljudeh, ki so bili povezani z njeno usodo. Kar je bil zame kot režiserja poseben izziv, veliko lažje je namreč v filmsko zgodbo spraviti osebo kot zgradbo.
Premiera
Gre večinoma za arhivske posnetke in fotografije?
Arhivskega gradiva je p. Andraž nabral izjemno veliko, vendar ga je bilo treba umestiti v film. Zato so v filmu v prvi vrsti pričevanja ljudi, ki se živo spominjajo tistega časa; na primer plečnikolog dr. Peter Krečič se spominja posvetitve cerkve, bil je ministrant, podobno živ spomin ima slavist dr. Janko Kos, oba sta tudi bežigrajska župljana.
Dobro uro trajajoč dokumentarec ima tudi igrane prizore, med drugim je dramski igralec Ivo Ban zaigral graditelja cerkve p. Kazimirja Zakrajška. Zgodovino zgradbe sva povezala z osebnimi spomini in usodami ljudi.
Mojster scenarijev ste. Kje tiči skrivnost dobre filmske zgodbe?
Pri pisanju scenarijev je treba marsikatero stvar premisliti, pretuhtati – tu pride na površje izobrazba, filozofija je stoletna zakladnica idej, in prednost je, da vsaj približno vem, kje se kaj nahaja (nasmeh).
Zanimajo me zgodbe, ki raziskujejo človeškost, tematizirajo prihodnost, upodabljam zgodbe oseb, ki imajo vrednote, ki razmišljajo.
Izhajam iz katoliškega miljeja, zanimajo me ljudje, kdo so, od kod prihajajo, k čemu stremijo? Verjamejo v Stvarnika ali menijo, da so se zgodili po naključju? Je njihov cilj nič ali imajo upanje v večno življenje? To so že teološka vprašanja, a meja med filozofijo in teologijo je tukaj tanka.
Kar govorite in sploh liki v vaših filmih me spomnijo na like v romanih Dostojevskega. Ga berete?
Bral sem ga, pa še veliko bi ga moral prebrati. Dostojevski ima v likih nasprotja, ki me privlačijo. Na primer, ko v Zločinu in kazni Razkolnikov razčloveči in mori, hkrati pa v sebi ne more utišati dejstva, da je umoril človeško bitje. Kajti če je moril nekoga, ki ni človek, ampak “uš”, potem je “uš” tudi on sam, morilec, zavrženec. Če pa je ubil človeka, potem pa je človek tudi on in milost odpuščanja ga lahko doseže. Dostojevski je razumel bistvo krščanstva, njegova literatura je neizčrpna.
V svoje stvaritve želim vnašati večna vprašanja, izpostavljati vrednote, na katere se gledalec lahko nasloni. Klasični liki se izgubljajo, večne dileme smo zanemarili. Zame je pri ustvarjanju uravnilovka dostojanstvo človeka, njegova oseba kot celota in to, da zmaga dobro. Da gre nekdo skozi preizkušnje, trpljenje, se ob padcih pobere in boljši nadaljuje življenje.
Taki filmi preživijo? Kaj mora imeti film, da postane klasika?
Več stvari, gotovo pa je ena od teh vsebina, teme, o katerih se ljudje vedno sprašujejo, pa naj bo leta 1800, 1900, 2021 ali 2500. Velike teme, svetopisemske, od kod prihajamo, kaj nas čaka po smrti, boj med dobrim in zlim – pa ne klišejsko, črno-belo, ampak vsa sivina vmes. Drug kriterij za dober film so liki, večplastnost likov. Da v filmu niso zato, ker morajo biti, ampak da jih gledalec začuti, se z njimi poistoveti – da jih prestavi v svoje življenje. Pomembno je tudi, kako je film narejen obrtniško: režija, glasba, igra … vse umetnosti, ki jih film združuje, se morajo poklopiti.
Kakšno moč ima danes film?
Vedno večjo, upam si trditi, da se danes kulturkampf dogaja v veliki meri na področju filma. Mlajše generacije se poistovetijo z določenimi liki, zanje je normalno, da so jim domači, da so del njih. Zaradi tega je takšen pritisk na filmske ustvarjalce, da v filmih nastopajo “politično in ideološko korektni liki”, politični in spolni relativizem, LGTB sfera … to je močno prisotno. Kar nam pove, kako močan medij je film in filmske serije. Če so nekoč pretežno vzgajale knjige, je v zadnjih desetletjih to vlogo prevzel svet filma.
Celoten intervju lahko preberete v novi številki tednika Družina.
