Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Eden od pomembnih vidikov zakona je medsebojna pomoč, ki je v osnovi usmerjena k temu, da zakonca drug drugemu pomagata biti srečna in boljša oseba. Gre za ljubezen iz dobronamernosti, pri kateri se išče predvsem dobro ljubljene osebe.
Pri zaljubljenosti je nekaj povsem normalnega, da vidimo le dobre strani ljubljene osebe, kot je mladost, lepota, potrpežljivost, sočutje itd. V psihologiji se ta odnos imenuje "zaznavna pristranskost". Takšen pogled na ljubljeno osebo je del naravne privlačnosti, ki pa nas oddaljuje od tega, da osebo ljubimo v polnosti vse življenje.
Sčasoma se zdi, da je bila v prvih letih zakona odpravljena t. i. kratkovidnost, zaradi katere nismo mogli videti napak, ki jih ima naš sozakonec, tako kot vsa druga človeška bitja. Takrat se začne resnica o ljubezni, ko ljubimo zakonca skupaj z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi.
Gre za ljubezen, ki odkriva in razvija tudi lastnosti, s pomočjo katerih sčasoma odtehtamo pomanjkljivosti. Gre za seštevanje in odštevanje s končno pozitivno vsoto, ki tvori "kapital ljubezni".
Ta se pojavi, ko začnemo pri ljubljeni osebi ugotavljati tiste pomanjkljivosti, ki jih v fazi zaljubljenosti nismo opazili. Začetna zaznavna pristranskost, ko vidimo samo pozitivno, se korenito obrne in vidimo le negativno, kar poudari nezrelost želje po doživljanju le prijetnih občutkov, pridobljenih v obdobju zaljubljenosti.
Takrat začnejo kakovosti in vrednote, ki jih imata oba zakonca, slabeti zaradi pomanjkanja ljubeče stimulacije.
Pogosto se zgodi, da eden od zakoncev zavzame položaj lastnika resnice in začne ostro soditi drugega, čigar podoba začne padati v območje teme in mraka. To se dogaja čedalje pogosteje in oseba nazadnje začne dvomiti o sebi in se dojema kot negativno. Po navadi je zmedena, trpeča in v stiski.
"Sodnik" se ni več sposoben vživeti v bolečino, ki jo povzroča svoji ljubljeni osebi, sočustvovati z njo in iz tega sočutja najti željo po prošnji za odpuščanje, da bi ublažil bolečino zakonca in jo odpravil. Pozabi namreč na svojo zavezo, da si bosta kot mož in žena pomagala do konca, v dobrem in v slabem.
Kdor drugega izkoristi, se potem pretvarja, da je pomembnejši, namesto da bi se trudil biti boljši, in s te zmotne perspektive napačno sklepa o svojem zakoncu: Nikoli si nisem predstavljal/-a, da bo tako ali Nikoli me ne bo resnično cenil.
V resnici išče, da se oddalji od svojih obljub, ne da bi mu bilo mar za spoštovanje ali da se druga oseba počuti zavrženo, ničvredno in nepravično obravnavano.
Kdor svojemu zakoncu ne zna dati prave vrednosti, mu ne dovoli rasti. Z zmotnim pogledom išče v drugem odnosu tisto, kar po njegovem nima več v zakonu in se igra z nerazdružljivostjo zakonske zveze. Postal je žrtev resničnosti, ki jo je sam zgradil.
Z nadomestkom krepostne podobe si prizadeva postati intimen z drugo osebo in se opravičuje s frazami, kot so: Za svoj zakon sem naredil/-a vse, ampak ... ali Moje razočaranje je zaradi nje/njega zelo veliko.
Nazadnje v svoji ranjenosti najde osebo, ki mu/ji to verjame, in se loči od svojega zakonca, da oblikuje nov odnos, v katerem se z veliko verjetnostjo začne nov cikel samoprevar.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
