Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pet, 17. septembra |
Sveti Lambert
home iconDuhovnost
line break icon

Sestra v allstarkah, ki mlade velikokrat provocira

Osebni arhiv s. Andreje Perc.

Urška Kolenc - objavljeno 12/09/21

V samostan je vstopila na 21. rojstni dan

Zgodba sestre Andreje Perc je matematično obarvana. Misel, da bi postala redovnica, se je namreč v njej okrepila med študijem matematike. Energična uršulinka v smehu pripoveduje, da je v tem obdobju izvedla eksperiment, s katerim je želela preveriti, ali človek ob vsakodnevnem obiskovanju maše ostane normalen. 🙂

V samostan je vstopila leta 2008 in 10 let pozneje izpovedala večne zaobljube. Vmes je končala študij matematike in menedžmenta – poslovodenja in organizacije. Svoje talente daje na razpolago pri Katoliški mladini, kjer imajo v teh dneh polne roke dela s finalnimi pripravami na 40. srečanje mladih v Stični. Ko ima na voljo nekaj več prostega časa, s. Andreja rada poseda v naravi in jo opazuje. Prav tako ji prija tišina, sprošča jo nabiranje gob in peka kruha.

Študirali ste matematiko in menedžment, torej se dobro znajdete s številkami?
Obiskovala sem gimnazijo v Brežicah in nisem vedela, kam bi šla naprej. V prvem letniku sem ugotovila, da mi je matematika zelo všeč in da rada rešujem izzive. Pomagala sem sošolcem, ki jim je bil ta predmet zoprn. Ljubezen do predmeta mi je s svojim načinom dela in življenjem predala tudi profesorica matematike. V tretjem letniku sem tako reševala vse mogoče matematične naloge. Vedela sem, da na faksu ne bo omejitev, ampak to področje me je res privlačilo. Kupila sem si obsežen Bronsteinov Matematični priročnik. To je v prisodobi za matematika kot Sveto pismo za nas verne.

V resnici si nisem prav dobro predstavljala, kaj grem študirat. Tam nekje do novembra prvega letnika na faksu izčrpaš vse, kar si kdaj znal od matematike. (smeh) Potem pa odkrivaš nove svetove, logiko. Nikoli mi ni bilo žal te odločitve, študij mi je veliko dal. Spomnim se izjave enega od profesorjev na vajah, ki je rekel: odšli boste drugačni, kot ste prišli sem. V mojem primeru je to še kako držalo; po dveh letih študija sem šla v samostan. 🙂 Študij na ekonomski fakulteti pa je moje dojemanje sveta in delovanja še oplemenitil.

Pa vendarle je matematika naravoslovna veda, ki se opira na dokaze, izpeljave, presežnega pa se večkrat ne da ugotavljati na ta način …
Matematika mi je v bistvu pomagala do globljega duhovnega odnosa. Ker je bil študij zahteven, sem začela iskati in se spraševati. Zame je nastopilo obdobje, čisto razvojno, da sem se morala odločiti. Začela sem se poglabljati vase, privlačila me je tišina, ganilo me je branje Svetega pisma in premišljevanje o Božji besedi ter prejemanje zakramentov – obhajila in spovedi.

Pozneje, ko sem bila že v samostanu, me je enkrat nekdo vprašal, kako lahko jaz, ki sem tako racionalna, razmišljam o presežnem, božjem, neskončnem. Ampak to gre skupaj. Božja logika je ravno obratna. Bog nam daje gotovost in navdihe, ki nas vodijo v pravo smer. Vse to je ena predvidljivost, kar pa je tudi matematika: logična, želi se dokopati do zakonitosti in približati Stvarniku.

Obstaja npr. pajkova mreža, Bog jo naredi v hipu, mi pa študiramo pol leta, da bi zmodulirali nek oglat približek. Nikoli ne moremo natančno ujeti. Enako je z zakoni ali zgradbo stvari, ki so absolutno pravilne oblike. Človek je popisal naravo, tako da gre to z roko v roki. Tudi Bog ni kaos, je red, urejenost, harmonija, lepota, vse, po čemer hrepenimo. V matematiki to lahko krasno popišemo, ker imamo za to razne razmisleke in pripomočke.

Thumbnail for read also
Preberite še:Vera ali znanost?

Kako je prišlo do odločitve za redovno življenje in zakaj prav red sester uršulink?
Kot četrti in najmlajši otrok sem komaj čakala, da grem še jaz od doma. Ob selitvi v Ljubljano sem iskala različne možnosti za bivanje, tako sem izvedela za uršulinski študentski dom in poslala prošnjo. Starši, ki so bili zelo pozorni in skrbni, so bili ob tem pomirjeni. Kazalo je, da ne bom sprejeta, pa sem navsezadnje bila. Bog mi je takrat na pot poslal s. Zorico. Čez 12 let mi je podaril, da sem večne zaobljube tudi po njenih rokah izpovedala Bogu. To je naš Bog.

Ko gledam nazaj, je Bog poskrbel za vse, da me je pritegnil. Jaz takrat namreč nisem razmišljala ne o redovnem poklicu ne o tem, da me Bog kam kliče. V srednji šoli, ko sem molila za srečno družino, se mi je na lepem porodila misel, da bom morda sestra. Upirala sem se: ne, to pa, prosim, ne. Potem sem se postopno, tudi zaradi zahtevnega študija in samostojnega življenja v Ljubljani, začela vedno bolj spraševati, kaj je moj namen na tem svetu, kaj je smisel mojega življenja. Naproti mi je prišla misel, da mogoče Bog hoče, da mu posvetim življenje. Začela sem odkrivati življenje uršulink.

17. januarja 2008 sem začela vsak dan hoditi k maši. Želela sem preveriti, ali ob tem ostane  človek normalen. 🙂 Brala sem Sveto pismo in maja šla na duhovne vaje v tišino, da bi razčistila misel o klicu. Še ko sem prišla v noviciat, sem si rekla: okej, prvih 100 dni, potem pa se bo izkazalo, da to ni zame. Ne toliko iz tega, da bi samo poskusila, temveč se ne čutim vredna tega ogromnega daru.

Kako so novico sprejeli vaši najbližji?
Ne najbolje. Pri nas smo vedno pripravljali teren vnaprej. Če si šel na primer zvečer ven, si prej vse premislil: kdo te bo peljal, kdo prišel iskat itd. Tako sem naredila tudi v tem primeru. Zapustiti dom in živeti svoje življenje je bila zame najtežja odločitev. Bila sem zadnji otrok, pričakovalo se je, da bom ostala doma in skrbela za starše in manjšo kmetijo. Imela sem kratko obdobje odločanja. Najprej sem se s sestrami dogovorila, da lahko pridem. Odgovorna sestra za sprejem je predlagala, da bi eno leto počakala, mene pa je gnalo, da grem. Predlagala sem, da vstopim 29. septembra, na 21. rojstni dan. In sem res.

Štirinajst dni pred vstopom sem doma pripravila slavnostno kosilo in domačim sporočila, da odhajam v samostan. Takrat je ata udaril po mizi in jasno izrazil, da ne bom šla nikamor. Pa sem mu rekla, da bom šla. V mojih krajih je kontekst življenja v samostanu nepoznan, saj v bližini ni nobenega samostana. Hodili smo k maši, ampak biti v samostanu v naših krajih pomeni biti malo zaostal, čudaški, ne moreš se poročiti.

Očeta je to res prizadelo. Vse do večnih zaobljub me je ves čas poskušal pregovoriti. Znamenje, da sem zdržala pritisk in vztrajala pri tej odločitvi, je bilo, da me ni nikoli odslovil, saj me ima tako rad. Mi je pa bilo zelo težko prihajati domov, ko sem videla veliko žalost, saj so si zame predstavljali nekaj drugega. Zdaj sta za mojo izbiro hvaležna. Vsi me sprejemajo, podpirajo in smo povezani.

Tudi moji prijatelji so se odzvali z začudenjem, v smislu: kaj, ona?! Pred seboj so imeli podobo o Andreji, ki so jo poznali, in na drugi strani samostan v našem kontekstu. To jim ni šlo skupaj.

Kaj je po vašem mnenju največji izziv pri delu z mladimi?
Potrpljenje, da ni vedno tako, kot si zamisliš. Bogastvo dela z mladimi je prav to, da si prilagodljiv, prožen, načelen, trden v zdravi pameti. Hkrati pa da si mehkega srca.

Absolutno v mladih vidim svetlo prihodnost. Izjave tistih, ki pravijo, da je z mladimi vedno slabše, sploh ne držijo. Vsaka generacija mladih prinese darove, ki jim jih je Bog dal, in v vsakem posamezniku je veliko plemenitega. Seveda ga okolje, družba, šola, družina, preizkušnje in stiske oblikujejo in zaznamujejo. Toda vera nam da ogromno potenciala, kako s temi ranami in krivicami vseeno polno živimo.

Kateri so najpogostejši predsodki, ki ste jih kdaj slišali ali prebrali o mladih redovnicah oz. redovnicah na splošno?
Da so zabite in nesposobne. To rečem bolj na podlagi svoje izkušnje. Prvi vtis ob srečanju je ponavadi vedno tisti začudeni u. Škoda, da svetu posvečene žene dajemo tak vtis. Pogosto se mnenje ljudi kmalu spremeni. Na ekonomski fakulteti sem, recimo, študirala v redovni obleki in pri seminarjih obravnavala različne tematike, tudi cerkvene, pa je bilo vedno dobro sprejeto. Opažam, da imajo največ težav in predsodkov napol verni ljudje, ki vedo vse in še več.

Katera je najpogostejša izjava o vas kot o redovnici, ki vam jo namenijo mladi, potem ko se družijo z vami?
Andreja. 🙂 Verjetno jih s svojo pojavnostjo in jezikom kar provociram. Težim jim. Kdo se me tudi boji. 🙂 Verjetno grem tudi komu na živce ali sem ga prizadela.

Kako so sestro Andrejo opisali mladi pri Katoliški mladini?

Nuna v akciji. 🙂

Festival Stična mladih bo letos 40. po vrsti. Glede na vsakoletno obiskanost so strahovi glede prisotnosti mladih v Cerkvi gotovo manjši. Kaj je tisto, kar mlade pritegne v Stični?
Kot udeleženka v Stično nisem hodila, tako da imam več izkušenj kot del ekipe organizatorjev. Prvič sem bila na festivalu po vstopu v samostan, podobno kot brat Luka.

Z organizacijskim kolesjem v ozadju imamo kompas, kam želimo. Stična mladih je dogodek, s katerim želimo vžgati mlade ne glede na to, ali so verni ali ne, in jih peljati za Kristusom. S pravilnimi, učinkovitimi in preprostimi orodji dosežemo največ. Mislim, da mlade pritegne urejenost, da vedo, kakšne so njihove dolžnosti in kakšna je njihova odgovornost. Radi sodelujejo in so aktivni. Stična mladih je projekt, ki omogoča preizkušanje mladih talentov, da naredimo za druge mlade nekaj lepega.

Na splošno pa mlade pritegne želja po pripadnosti. Želimo si, da bi vsak mlad veren posameznik v Stično pripeljal vsaj še enega prijatelja, ki dvomi ali ne pozna naše vere.

Naloge s. Andreje v Stični

Pri projektu Stična s. Andreja pokriva področje logistike. V njeni domeni je med drugim usklajevanje s ponudniki različnih storitev, organizacija prevoza in prehrane, skrb za zagotavljanje varnosti, finance ipd. Vsakoletno enodnevno srečanje predstavlja velik finančni in organizacijski zalogaj, zato bodo organizatorji veseli vsake finančne podpore.

Česa po vašem mnenju pri slovenski mladinski pastorali manjka?
Ognja, prave iskre, gorečnosti. Včasih je opaziti naveličanost tistih, ki spremljajo in usmerjajo mlade. Potrebna pa je tudi jasna, čista vsebina, resnica naše vere, ki ni pogojena z različnimi razpisi ali drugimi zunanjimi motivacijami, temveč je čistega srca: v ospredju mora biti mlad človek, ki ga želimo voditi h Kristusu, v odnos z Bogom.

Thumbnail for read also
Preberite še:Čudili se bomo
Tags:
mladiredovnica

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
2
misticizem zakonca kosi vlog 3
Misticizem
Kako otroci vrtijo Matjaža okrog prsta? In kdaj “zmrzne” še sam?
3
WEB2-WOMAN-CHURCH-GODONG-FR146187A.jpg
Aleteia Slovenija
Črno na belem: PCT tudi v cerkvah
4
FAMILY
Theresa Civantos Barber
Svojim otrokom vsak dan zastavite ti dve vprašanji
5
Aleteia Slovenija
Kako je s pogoji PCT na porokah, pri spovedi, za bralce in otroke...
6
ANGELA BIANCO
Silvia Lucchetti
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
7
Tina Martinec Selan
6 vrst oblačil, ki jih nosi vojvodinja Kate
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.