Vprašanje o pomenu trpljenja človeštvo spremlja že od nekdaj. Zakaj Bog dovoli, da nas doleti nesreča? Če je Bog dober in ljubeč, zakaj potem dopušča trpljenje?
Ko se spopadamo s trpljenjem, se sprašujemo, ali smo si za to krivi sami in ali je v tem kakršnakoli vrednost. Zgodovina odrešenja, opisana v Svetem pismu, nam prikazuje številne razsežnosti trpljenja, toda popoln odrešitveni pomen lahko razumemo le v Kristusu, ki je trpljenje premagal s svojo ljubeznijo.
In ker smo z njim povezani, tudi naše trpljenje dobi odrešilno vrednost. Tako je to razumel sv. Peter, tako je to razumela Marija, Jezusova mati. Če to tudi mi razumemo na enak način, bomo lahko sprejeli odločitev, ali želimo ljubiti tako, kot ljubi Jezus.
Vse zmorem v njem, ki mi daje moč
Sodelovanje pri sveti maši nam ponuja priložnost, da svoje trpljenje združimo s Kristusovim in tako darujemo muke za dobro Cerkve (prim. Kol 1,24). Svoje trpljenje lahko sprejmemo in ljubimo po Božji podobi. Naše trpljenje dobi smisel, ko ga izročamo na oltar.
Zahvaljujoč skrivnosti, ki jo lahko spoznamo le skozi izkušnjo, se naše trpljenje spreminja v veselje – in to veselje postane naša moč. Odkrijemo, da nam v času preizkušenj zadostuje božja milost, torej življenje svete Trojice. V trpljenju se v svojih molitvah obračamo k Bogu. On raste, mi pa se manjšamo. Sveti Pavel piše:
“Tega ne pravim, ker bi mi česa manjkalo, saj sem se navadil, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” (Flp 4, 11-13)
Trpljenju se ne da izogniti
Trpljenje se prej ali slej dotakne vsakega izmed nas. Ločitev, rak, prometna nesreča, smrt otroka ali starša, izguba dela – vse to je vpisano v naše življenje. Tudi otroci trpijo, ko doživljajo ponižanje in nadlegovanje v šoli, doma pa ne najdejo opore.
Smo tarča ogovarjanja, morda se spopadamo s težavami v zvezi ali pa smo pravkar preživeli silovito neurje. Vprašanje torej ni, ali bom trpel, temveč, kar je še pomembneje, kako?
Nekaj Jezusovih najbližjih učencev ni razumelo pomena njegovega obstoja, ker so pričakovali nekaj drugačnega. Predvidevali so, da bo Jezus mogočen kralj, ne pa nekdo, ki bo križan kot navaden zločinec. Tudi mi imamo določena pričakovanja v zvezi z življenjem.
Sanjarimo o hiši na morju, dveh avtomobilih in treh otrocih. Nismo pripravljeni na izgubo dela, usodno diagnozo ali zlom noge po padcu s kolesom. Na poročni dan takšne prihodnosti verjetno ne načrtujemo.
Pomen sreče
Preden preidemo na vprašanje trpljenja in dobimo ključe za razumevanje njegovega smisla, se moramo posvetiti pojmu sreče, kot jo razumemo dandanes. Naša definicija sreče se precej razlikuje od tiste, ki so jo poznali antični filozofi, kot sta Aristotel ali Platon.
Peter Kreeft piše, da v antični filozofiji sreča ni bila objektivno stanje, temveč subjektivni občutek. Po besedah Kreefta “sreča ni prisrčen kužek. Sreča je dobro.” Sreča je v grščini eudaimonia, kar dobesedno pomeni “dobri duh”, “dobra duša”.
Mi srečo razumemo popolnoma drugače. V današnjem svetu je naše življenje smiselno, če se dobro počutimo in ne če dobro živimo.
V življenju, v katerem se želimo dobro počutiti, ni prostora za trpljenje. Če pa želimo dobro živeti, trpljenje ni izključeno. Pogosto smo nesrečni, ker se pustimo prepričati, da je sreča enaka dobremu počutju. Če srečo utemeljujemo na občutkih, vsak dan podrejamo temu, da bi se dobro počutili.
Če ni tako, nismo zadovoljni. Ne moremo biti torej srečni med prazniki ali skupnimi počitnicami, ker prav takrat najpogosteje pride do konfliktov. Nepričakovani klic ravnateljice nam prekriža načrte in pokvari ves užitek. Novica o bolezni nam vzame občutek sreče v sodobnem pomenu.
Če srečo enačimo z občutkom, je ne bomo doživeli v trpljenju. Če pa sreča označuje dobro življenje, smo lahko srečni tudi v trpljenju, kajne? Toda v današnjem času biti dober pomeni biti prijazen. Z drugimi besedami, dober človek ne more storiti ničesar, kar bi lahko škodilo drugim.
Glede na to definicijo Bog ni dober, ker dopušča trpljenje. Ker subjektivne in objektivne sreče ne moremo ločiti, težko verjamemo v Boga, ki dopušča, da trpimo. Kreeft trdi, “da je z vidika antične filozofije Bog dober, čeprav dopušča trpljenje, saj to počne z namenom doseči večje dobro, torej večno srečo, ki izpopolnjuje življenje in človekovo dušo”.
Vse za večje dobro
Kreeft nadaljuje: “Ko si pobližje ogledamo bistvo starševstva, se globoko v sebi strinjamo z antično mislijo. Staršev, ki želijo za vsako ceno zaščititi svoje otroke pred trpljenjem, ne bomo označili za modre.”
Danes se številni starši zavedajo, da bo otrokom koristilo, da izkusijo določeno mero trpljenja, saj jim bo to pomagalo pri oblikovanju njihovega karakterja. Apostol Pavel to povzame z naslednjimi besedami:
“Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8, 28)
Starši, ki svoje otroke varujejo pred vsem, jim ne dajo možnosti za razvoj v obdobju težav. Saj vendar po njihovi zaslugi dozorevamo, ker nas silijo k iskanju rešitev za naše težave. Kot najstniki se učimo živeti z zlomljenim srcem, z neuslišano ljubeznijo. Na maturi občutimo posledice svoje lenobe. Starši torej s tem, ko otrokom odstranjujejo vse ovire, le prestavljajo to, kar je neizogibno: ko bodo odšli od doma, se bodo morali njihovi odrasli otroci še vedno boriti za obstoj.
V pismu Rimljanom se sveti Pavel dotakne zelo pomembnega vprašanja, ko piše “vse pripomore k dobremu” (Rim 8, 28). Ko začnemo razumeti skrivnost trpljenja, se izkaže, da je mogoče vse izkoristiti za večje dobro, ki nas bo na koncu pripeljalo do sreče. Če pa te skrivnosti ne spoznamo, ne bomo sposobni vsega, kar se nam zgodi, dojemati na ta način.
Ko bomo spoznali skrivnost trpljenja, nam ne bo treba živeti le delno, ker sta dve tretjini našega življenja komaj znosni. Ta del našega življenja, ki ne ustreza idealnemu scenariju, bo “služil tudi našemu dobremu”.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
