Maligna neoplazma ali po domače kostni rak. To je diagnoza, za katero je Špela Leskovar, nasmejano in športno dekle iz Velenja, izvedela pri 20 letih. V stanju šoka ni vztrajala dolgo, kmalu se je spustila v bitko s kleščarskim obiskovalcem in ga po osmih mesecih kemoterapij ter dveh mesecih čakanja na izvide tudi porazila. Danes, več kot leto po srhljivi novici, je prepričana, da ji je ta preizkušnja življenje še oplemenitila.
Špela, kako sta se “seznanila” z rakom?
Na roki sem imela majhno bulico, za katero so ugotovili, da je bila rakasta. Po eni od dveh biopsij so mi na desni roki odstranili 10 cm kosti. Ugotovili so, da imam agresivnega raka, zato sem morala na agresivne kemoterapije. Moje telo je to zelo prizadelo, mene psihično pa ne tako zelo, saj sem se s stanjem hitro sprijaznila. Bolj je prizadelo ljudi okrog mene, najbolj mamo. Osebno pa se me je najbolj dotaknilo to, da sem izgubila lase. To je bilo huje tudi od slabosti in bruhanja.
Kakšen je bil vaš odziv?
Na začetku sem jokala in jadikovala, da ne bom šla na kamoterapije. Nato sem si rekla, zakaj ne bi eno leto potrpela in nato živela normalno. Raje to, kot pa da me čez nekaj let ne bi bilo več, ker nočem sprejeti svojega stanja. Mama je trpela, ker je videla, kako sem trpela jaz, ni mi pa mogla pomagati. Zaradi korone me tudi ni mogle obiskati, ni mogla vzeti niti bolniške.
Prijatelji so trpeli, ampak mi tega niso želeli pokazati. Močni so bili zame. Težko se je bilo spopadati z ljudi, ki imajo predsodke do bolezni. Ljudmi, ki mislijo, da je rak nalezljiv, ali da si brez las manj vreden. Z objavami na družbenih omrežjih sem se malo olajšala: da so vedeli, da naj me pustijo pri miru.
Imate zdaj svoje lase?
Ne, moji so krajši. Kitke sem si omislila, ker se veliko bolje počutim z dolgimi lasmi. Gre za lasne podaljške. Tudi kratkih las sem se sicer navadila. Take pričeske so zdaj tudi priljubljene. Pred časom pa je bilo zelo težko. Ljudje so me gledali čudno, če sem kot ženska imela kratke lase.
Se boste še lahko vrnili v gostinstvo, kjer tako radi delate?
Drži, zelo rada delam za šankom, čeprav to zaradi roke v prihodnje ne bo več mogoče. Ni mi bilo težko delati vse dneve in konce tedna. Ko bom imela družino, verjetno ne bo več tako, zdaj pa to delo obožujem. Rada bi šla delat v vrtec, a so mi dejali, da bi bo roka to dovoljevala zgolj kakih pet let. Ostane mi še kako pisarniško delo, čeprav res ne želim biti pri miru. 🙂 A se bom navadila.
Imate torej desno roko 10 centimetrov krajšo od leve?
Ne, tkiva so se tako dobro povezala, da roka dobro deluje. Pišem, jem normalno, le moči imam manj. Tudi treniram z njo.
Kaj pa?
Hodim v fitnes, imam tudi osebnega trenerja. Zelo rada tudi planinarim, kar mi je med zdravljenjem zelo manjkalo. Zaradi dejavnosti v naravi se bolje počutim, tudi moji izvidi napredujejo bistveno hitreje kot od primerljivih bolnikov. Gibanje in zdrava prehrana mi pomenita ogromno. Da sem se že pred boleznijo ukvarjala s športom, mi je pomagalo že med okrevanjem. Moje noge niso bile tako utrujene, nisem imela težav s krvjo. V pol leta sem izgubila tudi kilograme, ki sem jih pridobila med zdravljenjem.
Lahko zdaj rečete, da je bolezen za vami?
Da, rak je za mano. A odblesk bolezni bo vselej v meni. Še vedno pridejo čustveni trenutki. Ležala sem na otroškem oddelku, slišala veliko zgodb, videla, kaj vse morajo majhni otroci prestajati. Otroštvo preživijo v bolnišnici.
Kaj vas je bolezen naučila?
Ne sekiram se več za brezvezne stvari. Vsak dan živim na novo, vsak dan je nova izkušnja. Ne obremenjujem se več s tem, kaj se je ali bo zgodilo. Znam ceniti dobre prijatelje, ker sem jih med boleznijo kar nekaj tudi izgubila. Najraje imam sebe, znam ceniti življenje.
Kje se vidite v prihodnosti?
V vlogi podjetnice. Bodisi kot osebna trenerka bodisi bi imela zdravo slaščičarno, morda s sestro. Razmišljam o šolanju. Za take kot jaz država omogoča plačilo šolanja, ki bi mi omogočil poklic, kakršnega zmorem opravljati.
“V življenju se vse zgodi z razlogom,” ste zapisali na Facebooku. Kaj je bil “razlog” za vašo usodo?
Ne vem, morda to, da se ustavim. Jaz sem le delala – v dveh službah, zjutraj in popoldan, ob nedeljah po ves dan. A pri tem sem uživala. Bolezen mi je dala lekcijo, da znam bolj ceniti sebe in svoje življenje. Zdaj razmišljam drugače: v smeri, kaj bom jaz počela z življenjem, ne tega, kako ga bodo upravljali drugi.
Čutite, da ste z objavami in zapisi navdih za druge?
Moj namen je pomagati drugim, na primer tistim, ki ne vidijo smisla življenja zaradi katerekoli “smotane” stvari. Veliko ljudi mi je že napisalo, da jim jaz dajem motivacijo za naprej – za življenje, šport, zdravljenje … O bolezni se govori malo. Velikokrat ob besedi rak pomislimo le na smrt ali izpadanje las. Želela sem pokazati, da ni vse tako črno, kot se govori. Da je raka mogoče premagati. Težko je, a če gledaš pozitivno in imaš ob sebi takšne ljudi, je mogoče. Lahko se vrneš v podobno življenje, kot si ga imel prej. Morda taka izkušnja ljudi celo naredi boljše. Mene je. Premagala sem eno najhujših bolezni. Doživljam se, kot bi se na novo rodila.
Na kaj pa moramo biti ob rakavih bolnikih pozorni vsi ostali?
Najslabša beseda, ki jo lahko bolniku rečeš, je “bogi”. Tega od nas nihče ni mogel slišati. Nisem uboga! Vedno sem govorila, da imam dve roki in dve nogi, še vedno bom lahko delala, trenirala, hodila, risala, pisala. Poznam tudi ljudi, ki so brez rok ali nog in imajo ogromno voljo do življenja. Nekateri pa jo izgubijo zaradi bistveno manj pomembno reči.
