Obiskovalci sicilijanskega mesta Palerma ne morejo zgrešiti svetišča, postavljenega v čast krajevni zavetnici sv. Rozaliji. Cerkev, ki se dviga nad mestom, je bila zgrajena v naravni jami na Monte Pellegrinu, mogočni vzpetini nad Palermom, ki je doslej navdihovala številne pisce in umetnike. Med njimi je bil tudi znameniti nemški pesnik iz 19. stoletja, Johann Wolfgang von Goethe.
Prvi zaznamki o obstoju krščanskega templja na Monte Pellegrinu segajo v 12. stoletje, toda mogočno svetišče, kakršnega poznamo danes, je bilo zgrajeno šele v 17. stoletju.
Videnje sv. Rozalije
Krajevna legenda pravi, da je bilo svetišče postavljeno, potem ko je sv. Rozalija Palermčanom pomagala pregnati kugo. Leta 1624 je iz Tunizije priplul čoln z darovi za kraljevega namestnika na Siciliji in se zasidral v palermskem pristanišču.
Uradniki so kraljevega namestnika opozorili, da so ljudje na tujem plovilu verjetno okuženi s kugo in so za vso posadko predlagali obdobje karantene. Toda kraljevi namestnik Emanuele Filiberto opozoril ni upošteval, saj si je neučakano želel sprejeti darove iz daljnih dežel. Nekaj tednov pozneje je vlada v Palermu uradno oznanila izbruh epidemije. V mesto je prišla kuga.
Girolama La Gattuta, domačinka, se je povzpela na Monte Pellegrino in imela videnje: prikazala se ji je sv. Rozalija in ji razkrila kraj, kjer so pokopane njene kosti. Nekaj tednov pozneje so tja poslali odpravo, ki je prekopala kraj, o katerem je pripovedovala Girolama.
Na presenečenje vseh so med skalami našli nekaj svetlih človeških kosti. Kmalu po odkritju je hrib preplavil močan cvetlični vonj. Kosti so odnesli v Palermo, njihovo pristnost pa je potrdil nadškof Giannettino Doria.
V zahvalo so zgradili svetišče
Leto dni pozneje, 9. junija 1625, so v mestu priredili procesijo v čast sv. Rozaliji, med katero so slovesno prenašali njene kosti. Smrtonosna epidemija je začela popuščati in nekaj mesecev pozneje so kugo v Palermu uspešno odpravili. V znamenje hvaležnosti so meščani zgradili čudovito svetišče, ki se še danes dviga nad Palermom.
Obisk svetišča je edinstvena izkušnja. Za majhnim, skromnim pročeljem se romarju razkrijeta cerkev in samostan, ki sta vklesana 25 metrov v skalo. Marmorni kipi, oltarji in križi izstopajo iz razbrazdanih skalnatih zidov, zaradi česar se zdi, da je cerkev iz notranjosti skale “zrasla” po naravni poti.
Svetišče pa ni zgolj turistična znamenitost, temveč tudi dejaven kraj češčenja: na Monte Pellegrino se k molitvi vsak dan povzpne na tisoče vernikov. 4. septembra, na god sv. Rozalije, k cerkvi vsako leto bosih priroma več deset tisoč vernikov, s čimer izkažejo svoje spoštovanje svetnici, ki jim je pomagala iz mesta pregnati kugo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
