Ko sva z možem gradila hišo in so bili najini otroci še majhni, sva na vhodna vrata pritrdila kovinski medaljon, na katerem je bila vgravirana vrstica iz Svetega pisma. Ker sva svetopisemska načela oba vzela zares, sva to hotela pokazati simbolno tudi navzven.
No, medaljon je zelo majhen, a po vseh letih nama še vedno veliko pomeni. Vrstica je vzeta iz Jozuetove knjige in se glasi: “Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.” (Joz 24,15)
Verjamem, da starši vzgajamo otroke po svojih najboljših močeh in zmožnostih in pri tem upamo, da bodo tudi oni hodili po poti za Jezusom. Ko odrastejo, jim moramo dovoliti, da sami prevzamejo odgovornost za svoje odločitve tudi glede vere.
Veliko staršev in starih staršev se danes sooča s skrbmi za svoje potomce zaradi odmika od vere in njihovega zanemarjanja zakramentov. Zato je prav, da se tudi glede teh stvari pogovarjamo o svoji poklicanosti. Opominjanje in nerganje kaj dosti ne pomagata!
Verjamem, da je tudi, ko otroci odrastejo, zgled tisto, kar zares šteje. Na prvem mestu je še vedno najin odnos do Boga, najin odnos drug do drugega in odnos do drugih. Prav odnosi so dokaz, koliko sva midva vzela Boga zares.
Molitev je najmočnejše orožje
Pomembno je, da vemo in verujemo, da je najmočnejše orožje vztrajna in goreča molitev. Vrstico iz Jozuetove knjige spremenimo v prošnjo. “O, Gospod, daj da bi tudi hiše naših otrok služile Tebi, ki si edini in pravi Bog, in daj, da ne bi nikoli odpadli od Tebe!”
Sama vem in z menoj vedo vsi starši, da je najtežje obdobje izpuščanja otrok iz rok. Pojavljajo se skrbi, če to hočemo ali ne. Zato je ključnega pomena, da vemo, kam s skrbmi, ko se pojavijo, in kakšen je proces njihove “obdelave”. Čeprav na pojavitev skrbi običajno nimamo vpliva, lahko vplivamo na to, kam z njimi, kako z njimi ravnati.
Moja izkušnja je, da skrbem namenim le toliko pozornosti, da jih ozavestim, potem pa jih takoj preobrazim v prošnjo. Samo tista skrb, ki je preobražena v molitev, lahko iz moje glave odleti kot ptica.
Zavedam se, da moja skrb otrokom ne pomaga, učinkovita je lahko le molitev zanje. Ko se prepustim skrbem, je nevarno, da se skrbi spremenijo v razočaranje in zamero, kar pa zastruplja najprej mene, potem pa tudi vse okoli mene – naše medsebojne odnose.
Naši ljubljeni pa tako zelo potrebujejo ljubezen, ki je podobna Jezusovi. Ta nas uči odpuščanja namesto zamer, sočutja namesto nerganja in obsojanja, uči nas sprejemanja in služenja tistim, ki to potrebujejo. Samo takšna ljubezen, iskrenost in odkritosrčnost lahko pritegnejo še koga k odločitvi za Boga.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
