Kdaj je prav, da se mlad človek odseli od staršev? Kaj naj ga pri tem vodi, da bo “osamosvojitev” uspešna? S katerimi izzivi se soočajo mladi, ki se odločijo, da bi se radi osamosvojili in se preselili na svoje?
Izabela Klementina Tominšek, Tomaž Rihtar in David Tomažin, vsi v svojih dvajsetih, so se v živahni in iskreni debati pogovarjali o svojih izkušnjah in stališčih glede osamosvajanja od staršev. Pri tem imajo zelo različne izhodne pozicije. Izabela se je od staršev odselila takoj po končani maturi, Tomaž po končanem študiju in ko je imel zagotovljeno stalno delo ter plačo, David pa še vedno živi pri starših ter načrtuje, da si bo nedaleč stran od njihove hiše preuredil staro družinsko hišo in v njej zaživel na svojem.
Od doma pri 18letih
Kako se je Izabela odločila za – vsaj za naše razmere – tako hitro selitev od doma? “To sem načrtovala že nekje od svojega 14., 15. leta,” pojasnjuje. In potem je to tudi zares izpeljala. Po končani maturi se je vpisala na fakulteto ter si poleti v roku dveh mesecev našla tako študentsko delo kot tudi stanovanje.
Čeprav so njeni starši iz Ljubljane in se je preselila “le 15 minut s kolesom stran”, ji samostojnost in svoboda ogromno pomenita, starši pa jo pri tem podpirajo in se z njimi zelo dobro razume. Je pa pri iskanju stanovanja naletela na marsikatero bizarnost s strani najemodajalcev: “Ko hodiš na oglede stanovanj, res doživiš marsikaj.”
Oglejte si celotno oddajo:
“Nima smisla, da se odseliš, starši pa ti še vedno vse plačujejo”
Mladi so razpravljali o tem, ali naj bo selitev od staršev na nek način tudi ekonomska, to pomeni, da je mlad človek tudi finančno neodvisen od staršev, ko se preseli. Vsi trije se strinjajo, da je to najboljša ureditev. V tem, da se načeloma sicer odseliš, a ti še vedno starši plačujejo stanovanje, avto in položnice, nekako ne vidijo smisla. Seveda to pomeni, da je potrebnih kar nekaj kompromisov in da se je treba marsičemu odpovedati, včasih tudi stisniti.
Izabela pravi: “Prvo leto sem, po pravici povedano, delala od plače do plače, nič mi ni ostajalo, zadnji teden pred plačo sem štela kovančke. Ampak ko gledam za nazaj, lahko rečem, da finančnih težav nisem imela. Edinkrat, ko so mi starši malenkost priskočili na pomoč pri položnicah, je bilo v obdobju lockdowna (zaprtja, op. a.), ko nisem mogla delati, da bi si zaslužila za stroške. Sicer pa lahko rečem, da sem od prvega dneva dalje finančno samostojna.”
“Na kmetiji se nekako pričakuje, da boš pomagal in prevzel”
Tomaževa izkušnja je taka, da se je najprej želel prepričati, da bo njegova služba zanesljiva ter da mu bo omogočala ekonomsko samostojnost. Ko jo je enkrat dobil, si je našel stanovanje v Ljubljani (sicer prihaja iz okolice Ptuja) in se preselil. David pa načrtuje prenovo poslopja na družinskem posestvu, saj od staršev oziroma družine ne bi bil rad preveč oddaljen.
Ker prihaja s kmetije, mu je blizu miselnost, da se delo na kmetiji nadaljuje iz roda v rod, prav tako tudi nepremičnine. Kjer je kmetija, se namreč nekako pričakuje, da bodo tudi otroci pomagali in nadaljevali delo, ki so ga začeli starši in njihovi stari starši.
Kaj so torej prednosti selitve na svoje?
Ko se odseliš, si lahko ustvariš sam svoj “sistem” in način življenja, ne samo, da si del sistema (družinskega), ki se mu moraš prilagajati in podrejati. Prav občutek samostojnosti in svobode je tisti, ki ga mladi visoko cenijo. “Pri tem so pomembne medgeneracijske meje,” poudari David. To pomeni, da tudi če živiš blizu staršev, velja dogovor, da se ne vmešavajo v tvoje življenje, pragmatična rešitev pa je “dogovor o tem, kdaj lahko pridejo na obisk, npr. da jih v nedeljo povabiš na kosilo,” predlaga Tomaž.
In minusi?
Vsekakor finančna plat, saj je “plačevanje najemnine na nek način metanje denarja skozi okno. Če nisi najemnik, v dveh mesecih prihraniš že skoraj tisoč evrov, ki bi jih plačal za najemnino. Vendar če ti svoboda in samostojnost res veliko pomenita, je to vredno.” Tako pravi Izabela. Prav tako so se strinjali, da življenje na svojem pomeni veliko manj lagodnosti, saj če sam ne poskrbiš za to, nikjer ne piše, da bo vedno kosilo na štedilniku in hrana v hladilniku.
Pri tem, kdaj grejo mladi od doma, imajo veliko vlogo tudi starši
Izabela, Tomaž in David še pravijo, da je selitev od staršev lahko zelo otežena, če starši niso otroka vzgajali v duhu, da je samostojnost neka vrednota, ali so ga celo – zavedno ali nezavedno – navezovali nase. Strinjajo pa se, da je treba biti hvaležen staršem za vse, kar so ti dali, ter se zavedati, koliko stvari ti je bilo praktično prinesenih na pladnju. David Tomažin zaključi: “Potem pa je na neki točki prav, da rečeš staršem: Hvala za vse, kar ste storili zame. Naredili ste vse, kar ste v vaši situaciji lahko. Zdaj pa je čas, da grem.”
