To je zgodba o moči rožnega venca in čudežih, ki jih Marija izprosi v življenju svojih otrok. Rožni venec je rešil Arturjev zakon, poleg tega pa je v njegov vsakdan prinesel mir in veselje.
Artur pravi, da rožni venec vedno nosi s seboj ter da ga skuša redno moliti. Je tudi član poljske molitvene skupine Živi rožni venec. Po spreobrnjenju, ki je trajalo nekaj let, si težko predstavlja življenje brez njega.
Kot poudarja Artur, Bog prihaja naproti v težkih preizkušnjah in tako je bilo tudi v njegovem primeru. V nekem trenutku sta njegov zakon in obstoj njegove družine visela na nitki.
Rešila ga je spoved. Zgodilo se je natanko tako, kot je govoril spovednik – ko se spreobrne glava družine, se ponavadi spreobrne cela družina. K temu je pripomogel prav rožni venec.
Rožni venec: moška molitev?
Artur se spominja, da ga je pred spreobrnjenjem spremljal občutek nenehne razdraženosti, tesnobe, potrebe, da neprestano nekaj počne in si dokazuje različne stvari. Njegova spreobrnitev se ni zgodila v trenutku, šlo je za proces.
Pri tem so mu pomagale različne duhovne okoliščine, na primer poslušanje evangelijev po radiu. Kljub temu spreobrnjenje pripisuje predvsem molitvi rožnega venca. Meni, da je to molitev, ki zelo ustreza moški naravi.
Dotakniti se dna
Pogosto se moramo najprej dotakniti dna, da se stvari začnejo izboljševati. Bog naše padce dovoljuje, da bi lahko videli, v kakšni situaciji smo se znašli, in da bi se obrnili k njemu.
Artur poudarja, da so bili v njegovem življenju trenutki nemoči, ko so se pojavljale tudi solze. Bilo je težko in pogosto je bilo občutiti njegov težak, eksploziven značaj, ki je udarjal po ženi in otrocih.
Po spreobrnitvi, čeprav ni manjkalo težkih situacij in včasih tudi nemoči, so se pojavljale drugačne solze – solze, ki so ga spremljale po spovedi, solze sreče.
Prvič
“Na začetku,” se spominja Artur, “se nisem spomnil vseh skrivnosti rožnega venca. K tej molitvi me je povabil eden od prijateljev. Povedal je, da imajo v njihovi skupnosti navado, da se moški udeležijo romanja, med katerim drug za drugim zmolijo štiri dele rožnega venca. Povabil me je na romanje, jaz pa sem povabilo sprejel.”
Izkušnja molitve
Artur poudarja, da kadarkoli moli rožni venec, občuti mir, tudi če je vznemirjen. Nanj deluje pomirjujoče, ščiti ga pred napadi zla, ki ga skušajo spraviti iz ravnovesja.
Hudi duh želi, da bi se k njemu vrnil stari človek, zato se mora vsak dan truditi, da to prepreči. Molitev – kot trening – vsak dan postaja lažja. Ne smemo torej obupati, govoriti, da nam molitev “ne gre”, da nismo sposobni moliti.
Skrivnost je v vztrajnosti
Da bi molitev obrodila sadove, tudi molitev rožnega venca, moramo pri njej vztrajati. Ne smemo se ustaviti, temveč moramo Boga neprestano prositi za pomoč, se zatekati k njemu in mu zaupati.
Artur želi, da je iz njegovega pričevanja razvidno, da vztrajna molitev rešuje življenja. Ne gre za to, da se vse nemudoma spremeni, ampak gre za proces, ki se nadaljuje, proces, pri katerem se pojavljajo tako zmage kot tudi porazi. Najpomembneje je, da smo z Marijo.
Doda, da se rad zateka tudi k Mariji Magdaleni, ki je živela v grehu, a se je spreobrnila in se oklenila Kristusa. Najpomembneje je, da ne gradimo na sebi, temveč se resnično predamo Božji previdnosti, ker verjamemo, da On najbolje ve, kaj potrebujemo, kaj nam služi, in predvsem, kaj nas bo pripeljalo k odrešitvi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
