Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 23. oktobra |
Sveti Ignacij
Aleteia logo
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Vsak par bi pred poroko moral iti za nekaj tednov na pot”

Fotografija je last Jerneje in Ireneja

Urška Kolenc - objavljeno 27/09/21

"Dokler loviva neko ravnotežje med tem, da greva vsak po svoje in da greva skupaj, odnos raste"

Jerneja in Irenej sta mladi par, ki ju povezujejo številna skupna zanimanja. Oba študirata medicino in se navdušujeta nad potovanji, glasbo, jadranjem in še marsičem. Primorka in Ljubljančan sta se spoznala leta 2011 na Frančiškovem taboru v Vipavi, iskrica med njima pa je preskočila nekaj let pozneje med študijem. Skupaj sta tri leta in pol.

Kako kot posameznika, ki bosta nekoč zdravila ljudi, gledata na trenutno obdobje koronavirusa in brezbrižnost posameznikov, da je virus nekaj izmišljenega?
Jerneja:
Odločitev za ta poklic jemljeva kot poslanstvo in si zelo prizadevava, da ne bi obsojala. Razumeva stiske, v katerih smo se znašli vsi. Gre za ogromno omejitev, ki jih je težko sprejeti in se nanje navaditi. Zdi se nama, da ljudi, ki bi zanikali obstoj virusa, ni veliko, je pa glede vsega predvsem veliko teorij. Žalosti naju, kako nizko je v očeh ljudi padla znanost in medicina, najbolj pa si želiva, da bi bili zmožni normalne komunikacije in razčiščevanja dvomov, ki so normalno prisotni.

Irenej: Ker imava malo več vpogleda, kako naporno je zdravljenje bolnikov za zdravstvene delavce in vidiva, kako so utrujeni, naju predvsem žalosti, da ne znamo biti solidarni in stopiti skupaj. Namesto tega se delimo na dve strani in je povsod veliko nestrpnosti

Takoj ko se je začel covid, sva pomagala v klicnem centru, odgovarjala sva na vsakovrstna vprašanja državljanov. Sam sem delal v epidemiološki službi na NIJZ, Jerneja pa je šla pomagat v dom starejših občanov v rdečo cono. Zdaj že nekaj časa pomagava pri jemanju brisov v eni od ambulant.

Oba sta ljubitelja potovanj, ki so svojevrstna preizkušnja. Kaj vama prinašajo kot paru?
Irenej:
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so potovanja za vsakogar nekaj neprecenljivega. Kot paru pa te potovanje, sploh v daljne kraje,  izzove – postavi te v ogromno različnih situacij, neprijetnih stanj drug z drugim, ven iz cone udobja. Ko si skupaj 24/7 in hkrati utrujen, umazan, lačen, se res lahko spoznaš, saj deliš tako lepe kot težke trenutke. Pravijo, da bi moral iti vsak par pred poroko vsaj za nekaj tednov na pot!

V času našega pogovora se nahajata na dveh različnih koncih Evrope. Kako vama ob razdalji uspe vzdrževati močno vez drug z drugim? To odnos okrepi ali ga morda v neki točki zavira?
Jerneja:
Ko sva se začela več družiti in spoznavati, je bila ena prvih stvari, ki mi jih je Irenej povedal, da čez slabo leto odhaja z enosmerno vozovnico najprej v Avstralijo, nato pa na Novo Zelandijo, v Indijo … Odločitev ni bila lahka, a ker sva verjela, da sva za skupaj, sva tudi vedela, da bova zmogla. Nikoli nisem pomislila, da bi mu rekla, naj ostane. Če je to nekaj, kar je moral storiti, kar je čutil, da si res želi – potem ga bom v tem podprla.

Oglejte si nekaj čudovitih fotografij z njunih potovanj

Irenej: Jerneji sem dejal, da bi res rad bil z njo, ampak da je tu še ena stvar, na katero se želim podati. Odločila sva se, da bova to zmogla. Po nekaj mesecih sva se videla na Filipinih in nato po še nekaj mesecih v Indoneziji, tako da je bilo malce lažje. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da sva z zvezo na daljavo veliko dobila. Mogoče sva bila za neke normalne razvojne korake v zvezi tudi prikrajšana, je pa od vsega tega gotovo ostala misel, da če sva prebrodila to, bova pa še kaj.

Jerneja: Ena izmed stvari, ki jih pri drugih najbolj občudujeva in ceniva, je sposobnost iskanja ravnovesja – med družino, službo, obveznostmi … V najinem primeru velik del predstavljajo potovanja. Dokler loviva neko ravnotežje med tem, da greva vsak po svoje in da greva skupaj, odnos raste. V trenutku, ko bi se to rušilo in bi vsak začel gledati preveč nase, bi se to obrnilo v drugo smer. To je seveda lažje reči kot narediti, tako da se loviva. Ne uspe vedno, morava se uskladiti in si priznati, kdaj sva šla pa predaleč. Na splošno pa meniva, da se tega še kar uspešno lotevava.

Glede na to, da sta obiskala že velik del sveta, katerih 5 krajev bi moral – če pustimo ob strani raznovrstne ovire – vsaj enkrat v življenju obiskati vsak posameznik?
Irenej:
Ne bi toliko omenjala konkretnih destinacij, temveč bi se bolj osredotočila na izkušnje, ki bi jih privoščila vsem.

Najprej, da doživiš nekaj, kar ti pokaže, kako si majhen oz. kjer si res očaran nad Božjim stvarstvom. Za naju je to jadranje, surfanje, potapljanje, hoja v gore, plavanje z morskimi psi, nekaj, kjer si soočen s silami narave.

Priporočava obisk tretjega sveta, nekam, kjer imajo popolnoma drug način življenja, kjer so druge vere, kjer je druga hrana, drugačen standard, kjer ljudje bolj živijo iz danes na jutri, a hkrati vidiš, da so lahko srečni kljub temu, da nimajo veliko. Za naju je bila taka destinacija Indonezija.


Jernejine in Irenejeve pustolovščine lahko spremljate na njunem blogu in Instagram ali Facebook profilu.


Na tretjem mestu je bolj konkreten predlog: vsakemu bi priporočala, da gre na Camino de Santiago, Jakobovo pot. Midva sva šla po portugalski poti ob oceanu. Pomembno je, da si lačen, žejen, premočen, ožuljen, utrujen, da skupaj s svojimi mislimi in težavami počasi premaguješ pot proti enemu samemu cilju – priti v Santiago.

Priporočala bi izkušnjo z lokalnim prebivalstvom. Da se nekje, po možnosti v tretjem svetu, sporazume z “lokalci”, da živi z njimi, doživi njihove navade in lokalne obrede. Sam sem imel zelo lepo izkušnjo na Samoi. Zelo sva jih začutila tudi na res posebnem otoku Sulawesiju v Indoneziji, kjer sva prisostvovala na njihovem pogrebu, z njimi jedla …

Jerneja: Povsod imaš lahko fajn izkušnjo. Recimo na Filipinih sva šla bolj proti severu, kjer sploh ni bilo turistov in sva bila edina. Res je nekaj nepozabnega, da se jim pridružiš pri njihovem načinu življenja.

Irenej: Na prvo mesto pa uvrščava Slovenijo. Vedno znova ugotavljava, da je v naši deželici še toliko lepih krajev, ki jih nismo odkrili, toliko doživetij in lepot. Preden letimo v daljne kraje, bi bilo dobro raziskati še domovino.

Jerneja: Zdi se mi, da premalo cenimo, poznamo in se premalo zavedamo, kaj imamo. Večkrat kot gremo ven iz države, bolj začnemo ceniti, kaj imamo doma.

Irenej: Meniva, da je Slovenija ena boljših držav za življenje.

Kaj bi svetovala nekomu, ki bi rad potoval, ampak ga je hkrati strah pred novim, pred tem, da ne bo šlo vse tako, kot si je zamislil?
Jerneja:
Najprej se moramo vprašati, kaj hočemo. Če je to prvič, se vprašajmo, katera država ni preveč zahtevna za potovanje, če se še ne znajdemo dobro. Nimajo vse države dobro organiziranega javnega prevoza. Na mestu je tudi razmislek o financah, sploh za študente. Ko se enkrat lotimo, pa čisto konkretno splanirajmo pot. Brskajmo po vodičih itd.

V nobenem primeru pa nas ne rabi biti strah. Vzameš v zakup, da verjetno ne bo šlo vse po načrtih, da boš kje malo zamudil, da boš moker od dežja, da boš kje spal s ščurki.

Treba je ven iz cone udobja, ker je to vedno nagrajeno. Ob tem rastemo.

Irenej: Glavno sporočilo pa je: samo pojdite. Približno si naštudirajte proračun, razmislite, kakšno udobje vam je pomembno. Dandanes se vse da urediti prek telefona in hitro. Pomembno je, da zbereš pogum, kupiš letalsko karto in greš. Vse neprijetnosti so samo dobra zgodbica čez nekaj let.

Bi delila kakšno anekdoto s potovanj?
Ireneja:
Različne so. Od tega, da skoraj zamudiš letalo, ker si nekaj zafrknil, do tega, da greš na napačen avtobus. Vse živo se zgodi. Ko recimo potujem po državah tretjega sveta, za menoj velikokrat vpijejo “Barbie, Barbie.” 🙂

S potovanj se vrneta tudi z anekdotami

Irenej pripoveduje o naslednji: “Po celodnevni hoji na Caminu sva ob desetih zvečer iskala mesto, kjer bi lahko postavila šotor. Po dveh urah iskanja, ko sva stala pod neko graščino s štirimetrskim obzidjem in ogromnimi vrati, naju je z obzidja ogovoril gospod in vprašal, kaj iščeva. Malo prestrašeno sva se spogledala in povedala, da iščeva prostor za šotor. Dejal je, da nama je na voljo travnik, lahko pa prideva z njim v graščino. Starejši gospod Jose naju je gostoljubno sprejel v 500 let stari graščini, ki so jo njegovi predniki dobili od portugalskega kralja. Graščino je deloma predelal v hotel s petimi zvezdicami in deležna sva bila vrhunske postrežbe. Vprašala sva, ali sva kaj dolžna, on pa je dejal, da nič, saj je bil tudi sam nekoč mlad in je potoval. Prosil pa naju je, naj v Santiagu nekaj zmoliva zanj. Kaj je gospod delal tako pozno zvečer zunaj? Hodil je hranit lisico. Dejal je, da sva bila tistega večera midva lisica. Prav tisto noč so bile na tistem območju hude nevihte in zaradi Božjega varstva nisva spala v šotoru. To pooseblja najino misel, da dobiš blagoslov, če greš iz cone udobja. Če zaupaš in se ne sekiraš, se stvari izidejo, zate že nekdo poskrbi.”
Z gostoljubnim gospodom Josejem.

Če se dotaknemo še ene vajine strasti, jadranja, vama izkušnje z odprtega morja pomagajo pri tem, da znata prepuščati in sprejemati tegobe vsakdana?
Jerneja:
Ultimativna stvar, ki nama jo jadranje daje, je, da se zaveš, kako si majhen, v primerjavi z morjem smo res ena lupinica. Pa tudi sicer, da je nad nami nekaj večjega. Dobiš veliko spoštovanja. Na morju res pridobiš neko ponižnost, ki ti vsekakor pride prav tudi v odnosih.

Irenej:. Ko upravljaš z barko, moraš biti zelo trden in odločen, obenem pa ohranjati mirno kri, da se ostali okoli tebe počutijo varno. Ob manevriranju ni prostora za oklevanje in napake. Ko si nekaj zadaš, moraš tudi speljati, kar je dobra šola za življenje.

Povezujejo vaju številna skupna zanimanja, kako pa je takrat, ko med vama pride do nesoglasij?
Irenej:
Res je blagoslov, da imava toliko skupih dejavnosti. Poleg potovanj je tukaj še glasba, gledališče, hoja v hribe, surfanje, šport … Skupni interesi po najinem mnenju res pomagajo pri gradnji odnosa, saj skupaj preživljaš več časa in to na način, ki je obema všeč. Ta skupni čas je tudi bolj razgiban in te postavlja v različne situacije, manj potrebe imaš po času zase in za svoje želje, lažje se usklajuješ … Absolutno pa pride tudi do nesoglasij.

Jerneja: Prva stvar, ki sva jo morala storiti, je bila, da sva sprejela, da so konflikti nekaj normalnega. Če se v nečem ne strinjava, nisva še nič zafrknila. Ko to enkrat sprejmeš, je vse lažje. Sicer pa se skušava držati, da ne greva skregana spat in da skušava razumeti, kaj drugi čuti, kaj govori. Če to ne gre, si poveva, da ne razumeva, ampak to vseeno sprejemava. Stopiva en korak nazaj in se najdeva nekje vmes.

Tags:
intervjupar
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Tina Martinec Selan
“Moža so že večkrat vprašali, ali ima vse otroke z isto ženo”
2
Ewa Rejman
Zakonca o posvojitvi treh deklic: “Posvojitev je kot nosečnost, k...
3
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem nadstropju: “Angeli ...
4
Urška Kolenc
Ko v družino zareže alkohol: “Žal mi je, da se nisem šel zdravit ...
5
Aleteia Poljska
Otroške anekdote v cerkvi, ki vas bodo nasmejale do solz
6
martin golob maša za motoriste
Martin Golob
Nepozabno: pri maši še nikoli nisem videl toliko usnjenih jaken, ...
7
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
Najlepša redka imena za deklice za vsak mesec v letu
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.