Perpetuum Jazzile ni navaden zbor. Lahko ga označimo za vokalni orkester, saj lahko vse orkestrske instrumente pevci nadomestijo izključno s svojimi glasovi. V Perpetuumu se vedno giblje okrog štirideset oseb, starih od 20 do 46 let, ki opravljajo različne poklice; v njem najdemo pravnike, zdravnike, ekonomiste, medicinske sestre in tehnike, učitelje …
Ljubezen do glasbe premaga vse; tudi razdalje. Nekaj pevk se namreč vsak ponedeljek in sredo na vaje pripelje kar s Primorske. Za odlično vzdušje, kjer ni prostora za obsojanje in kjer je lahko vsak to, kar je, je vredno. Tako zatrjuje dolgoletni član zasedbe Tomaž Cör.
Kdor se je že poskusil na vaši avdiciji, ve, da je izredno težka. So vaši pevci izključno profesionalci na področju glasbe?
Zadnjih deset let se je zahtevnost precej spremenila. Kljub temu pa niso vsi akademsko izobraženi. Po večini imajo opravljene glasbene šole, vsaj osnovne, nekaj pa je res akademikov. Vsi naši pevci imajo zelo močan posluh, smisel za ritem, takt in dober glasbeni spomin. Naše avdicije morajo biti težke, ker je tempo zahteven. Tega, da bi nas v tem tempu kdo oviral, si ne moremo privoščiti.
V Perpetuum prihajajo posamezniki, ki so včasih še boljši kot mi, ki tu prepevamo že lep čas. Novinci se komadov hitro učijo, zato z nami precej hitro stopijo na oder.
Kaj se zgodi, če kdo pozabi tekst, gibe? Glede na to, da morate biti usklajeni, se najbrž to hitro opazi …
Zavedamo se, da nismo popolni in nikdar ne bomo; stremimo pa k čim boljši izvedbi. Če v pesmi karkoli zamešamo, poskusimo speljati tako, da se čim manj opazi. Najslabše je v grozi obmirovati. Ne, treba je le pompozno nadaljevati naprej in spodrsljaj se sploh ne opazi.
Spomnim se vaj, ko smo se pevci zmenili, da bomo pri južnoafriški himni dvigali roke levo in desno, kot v utripu srca. V nekem trenutku pa smo si premislili in se dogovorili, da koreografija odpade. Ena izmed pevk je zamudila in tega ni vedela. Na nastopu je edina pri celem komadu izvajala koreografijo in sploh ni opazila, da je nihče drug ne. (Smeh)
Po Tomažu Kozlevčarju vas je nekaj časa vodil Peder Karlsson iz Švedske. Ste z njima še v kontaktu?
S Tomažem ne sodelujemo, smo pa še vedno prijatelji na Facebooku. Hvaležni smo mu za fantastične aranžmaje skladb, ki jih še danes izvajamo.
Po Tomažu je vodstvo prevzel Peder Karlsson, ki nam je pred nekaj leti vrnil taktirko in dejal: “Zdaj ste polnoletni, zato zmorete sami.” Ponudil se je za kako občasno mentorstvo, prišel je na intenzivne vaje, lahko ga pokličemo za kak nasvet.
Kdo pa vas vodi sedaj?
Trenutno imamo umetniško vodstvo, ki ga volimo enkrat letno in ga tvori pet glasbeno podkovanih pevcev iz naših vrst.
So v zboru kakšni poročeni pari ali parčki?
Znotraj PJ-ja je nastalo kar veliko parov. Nekateri so ga zapustili, drugi so ostali. Poročena sta pevca Boštjan Usenik in Anja Koren Usenik, imamo pa še tri aktualne parčke, neporočene. (Smeh)
Katere turneje ste si zapomnili in zakaj?
Ena najlepših izkušenj je bilo potovanje v Južno Ameriko, pred kakimi dvanajstimi leti. Pred legendarno Afriko smo se odpravili v Brazilijo in Argentino. Tam smo obiskali zamejske Slovence. Šli pa smo tudi po svoje, v Rio de Janeiro in Buenos Aires – to je bila nagrada za trdo delo. Lepo nam je bilo tudi dvakrat v ZDA in v Evropi.
Povabili so vas tudi na Daljni vzhod. Kakšno občinstvo je bilo na Kitajskem?
Na Kitajskem smo imeli dva koncerta. Kitajci so bili na sami prireditvi zelo zadržani. Pozorno so nas poslušali. Imeli smo občutek, da imajo nadvse resne obraze in ni bilo čutiti nekega strašnega odziva, aplavzi so bili sicer fajn.
Imeli smo izkušnjo iz Brazilije, kjer je publika na nastopu stala in plesala, medtem ko na Kitajskem ni bilo tako. Končali smo z nastopom in odšli v zaodrje, da podpišemo zgoščenke tistim, ki to želijo. Nismo mogli verjeti svojim očem. Vsi so bili tam, eden za drugim so stali v vrsti. Kričali so, cvilili, imeli smo občutek, da smo Justin Bieber. (Smeh)
Ali kakšno zapojete tudi na letalu?
Ko smo leteli v Rio, smo na letalu prepevali sambo. Potniki in osebje so uživali. Ko smo pristali, je kapitan ob koncu pesmi po ozvočenju rekel: Oujea. (Smeh)
Pred poletom na Kitajsko smo na letališču v Parizu zapeli pesem iz risanke Frozen in naredili flash mob. Na Youtubu si ga je do sedaj ogledalo skoraj devet milijonov gledalcev.
Bi lahko podelili z nami še kak zanimiv utrinek s koncertov?
Na koncertu Vocal Extravaganza je šel pevec Boštjan Usenik naprej, da bi napovedal naslednjo pesem, a se je na pot odpravil prezgodaj. Ko je to dojel, je bil že spredaj. Naši gostje so začeli peti, on pa je iz nerodnosti odložil mikrofon in odtekel cel krog okrog zbora na svoje mesto. Od tedaj temu pravimo častni krog in vedno na skrivaj žrebamo nekoga, ki ga odteče. Publika seveda ne ve, zakaj tečemo. Nam pa se zdi zelo smešno. (Smeh)
Tudi vaše novoletne zabave so zelo zabavne …
Tako je. Na zabavi si podeljujemo “kilavce” oz. nagrade za PJ-dosežke. To so naše napakice, spodrsljaji, ki se zgodijo med nastopi. Posnamemo parodije v stilu Montyja Pythona in si jih predvajamo. V vsaki kategorijo zmaga eden. Jaz imam doma že osem kilavcev. (Smeh)
Nastopali ste tudi z znanimi pevci. Kdo vas je navdušil?
Nedvomno skupina Toto. Leta 2015 smo dobili priložnost, da smo bili njihova predskupina v Hali Tivoli. Enkrat smo šli v Italijo na njihov koncert in so nas nepričakovano povabili, da skupaj z njimi zapojemo. Nismo nič vadili, a smo šli na oder in z njimi zapeli Africo. To je bilo noro dobro.
Sicer pa smo zelo hvaležni prvim umetnikom, ki so verjeli v nas in so z nami začeli delati, saj nam je to dobro kovalo nadaljnjo pot. Med njimi je bila Alenka Godec, s katero smo pred enajstimi leti posneli Mesto sanj.
Katero pesem pa pevci iz zbora najraje prepevajo in zakaj?
Zelo nam je všeč Gøta, ki jo je spesnil Peder Karlsson, in makedonska narodna Jovano, Jovanke. Pri srcu so nam pesmi s čustveno noto, takšne, ob katerih dobiš kurjo polt. Na kupu nas je precej čustveno inteligentnih ljudi, ki nas emocije povezujejo, zato zelo radi pojemo s čustvi nabite pesmi. Na tak način publiki damo največ.
V mislih imam koncert v Cankarjevem domu, na katerem ste prepevali Mačka Murija. Kako pomembno se vam zdi, da prepevate slovensko?
Zelo nam je pomembno, da izvajamo pesmi v slovenskem jeziku, saj jih imamo veliko lepih. Radi pojemo tudi skladbo So najlepše pesmi že napisane.
Glede na to, da veliko potujemo, nam je pomembno, da vsem povemo, od kod prihajamo in da smo na to ponosni. Ker smo. Vsakič zapojemo Golico, ki vžge povsod, ne glede na to, ali so jo poslušalci že slišali ali ne. Ima neko čarobno formulo v sebi. V Sloveniji pa se trudimo, da izberemo čim več slovenskih, še posebej za starejše, ki ne govorijo toliko tujih jezikov.
