Ne vem, kaj mi je bilo, ampak kupila sem si bele čevlje. Zelo bele. Bleščeče bele, skoraj kot Jezusova oblačila na gori spremenjenja …
Seveda so se že v trgovini pojavili pomisleki praktične narave: se bodo čevlji hitro umazali, bom ta material sploh lahko dobro očistila, ali ne bi raje vzela druge barve?
Vendar je na koncu zmagala cena. Ta model je bil namreč v beli barvi (precej) znižan, v črni pa ne. Bo že, sem si rekla. Saj veliko ljudi nosi bele čevlje! Samo da so udobni. Niti sanjalo pa se mi ni, da mi bodo ti čevlji služili tudi kot opomnik.
Že prvič, ko sem jih obula, se je izkazalo, da imam opravka s čevlji, ki se res hitro umažejo. Seveda bela barva poskrbi, da je to zelo opazno. 🙂 Avtomatičnemu sezuvanju na hodniku sem tako kaj kmalu dodala še rutinsko hitro čiščenje.
Ugotovila sem, da je čevlje mnogo preprosteje kot le vsake toliko očistiti kar takoj – vsakič sproti. Kajti če jih ne, mi prej ali slej postane precej vseeno za umazanijo. Kot bi mignil, lahko najdem izgovore. Madež pri madežu, tako pač je. Naj se vidi, da čevlje dejansko kar naprej nosim! Vendar bi potem, ko bi jih enkrat želela očistiti, za to potrebovala ogromno časa in napora …
Ko sem jih torej nekega popoldneva že spet čistila, me je prešinilo, da moram nujno k spovedi! Da je moja notranjost presneto podobna tem čevljem. Material je daleč od idealnega, madežev pa tudi nikakor ni mogoče skriti. Dlje ko čakam, več jih je in večji postajajo. Temnejši, trdovratnejši. In najhuje, vse manj mi je mar zanje! Če pa grehe odpravljam redno in sproti, je zgodba drugačna. Spoved je blagodejna, srce lahko, čisto, veselo. Še več, moja duša postaja odpornejša na zlo.
V norem vsakdanu, ki ga resnično nočem uporabljati kot prikladen izgovor za neredno spoved, mi takšni beli čevlji še kako prav pridejo. Ne zato, ker se hitro umažejo, temveč zaradi njihove velike dodane vrednosti – da so vsak dan opomnik in spodbuda za redno čiščenje ne le obutve, pač pa tudi duše.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 39.
