“Jaz sem vedno tukaj s tabo, tudi ko osamljen si. Moje misli so pri tebi. Tudi ko krivica udari, jeza pljune ti v obraz, vedno sem na tvoji strani.” Ta pesem mi nikoli ni šla dobro v račun. Saj mi je bilo že kot otroku pri igri med dvema ognjema jasno, da si del ene ali druge ekipe, ne moreš biti na dveh straneh hkrati.
Če stojiš tukaj, ne moreš biti tam, če pa si tam, ne moreš biti tukaj. In ne samo to, v tej igri ne moreš ostati pasiven. Moraš se izmikati žogi, jo čimprej ujeti, nato pa zadeti druge. Še ko si zadet, se trudiš, da nasprotnika čim večkrat zadene žoga. Spomnim se, kako groba se mi je zdela ta igra, kako naporna. Veliko raje sem imela takšne, ki niso bile povezane s človeškimi tarčami.
Kako lahko Bog trdi, da je z menoj, na moji strani v igri med dvema ognjema, če hkrati zatrjuje, da je Bog vseh?! Kaj pa stran igrišča, na kateri stoji moj sošolec? Ali je tudi tam? Ali je tudi s sošolko, ki jo je v trebuh pravkar grdo zadela žoga, ki jo je v ihti zabrisal posebej močan sošolec? In kje je učiteljica s svojimi mislimi, da ničesar ne vidi?
Šele z odraščanjem sem ponotranjila ta paradoks. Spomnila sem se, da je učiteljica med igro med dvema ognjema vedno uspela navijati za obe strani, torej je mogoče? Spoznala sem tudi, da je prav ona vedno znova dala pobudo zanjo, torej je morala za to imeti dober razlog!
Naučila sem se, kako se izmakniti žogi, kako nastaviti kakšen del telesa, ki ne boli tako zelo, če je zadet, kako natančno meriti, pa vseeno ne pregrobo vreči. Igra nas je krepila, povečevala našo agilnost, nas učila spretnosti v medsebojnih interakcijah. In kako radi so se jo nekateri igrali! Čeprav je sama nisem preveč marala, pa sem na vsak način hotela sodelovati. S tem sem postajala del ne samo ekipe, ampak celotnega razreda.
S tolikšnimi nasprotji se srečujemo v življenju. V tako različnih vlogah in na tako različnih straneh. In nikjer ne moremo ostati pasivni, saj je tudi pasivnost drža. Nasprotja lahko presežemo le tako, da se vedno znova zavemo, da smo med seboj vsi povezani. Večji, manjši, močnejši, šibkejši, hitrejši, počasnejši, tisti na položajih in tisti, “ki so že ven iz igre”.
Ne glede na to, ali smo trenutno v polju ali pa za črto, imamo izbiro, kako se bomo gibali in kako bomo umerjali svoja dejanja. Nekako sem sprejela skrivnost Božjega delovanja, mišljenja, predvsem pa njegove ljubezni: “Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi” (Iz 55, 9).
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
