S plavanjem se je profesionalno začel ukvarjati leta 2000. Na bazenu, kamor je zahajal v prostem času, ga je opazil trener Jude Corpuz in ga povabil v skupino oseb s posebnimi potrebami, kar je bil pomemben mejnik v življenju Ernija Gawailana.
Poskus splava
Ni veliko manjkalo, da se Ernie sploh ne bi rodil. Njegova mama je želela splaviti, da bi tako prikrila otroka, ki je bil spočet med ljubezensko afero. Kmalu zatem je njen mož kljub vsemu zapustil družino.
Ernijeva mama je umrla za kolero, ko je bil star komaj pet mesecev. Zanj so skrbeli stari starši. Zaradi invalidnosti je doživel številne neprijetne izkušnje, ki jih je izkusil zaradi vrstnikov.
Nekoč ga je opazil lokalni poslovnež. Dečkove skrbnike je prepričal, naj ga pošljejo v mladinski center. Ernie je dom in novo družino našel pri sestrah reda svetega Dominika v Centru za usposabljanje Matere Božje Zmagovite.
Ernie je spoznal, da nemogoče ne obstaja in da so omejitve le v njegovi glavi. Prav v vodi je pozabil, da je oseba s posebnimi potrebami. Zaljubil se je v plavanje. Leta 2008 se je prvič udeležil tekmovanja in zasedel drugo mesto. Pridružil se je filipinski reprezentanci. Med drugim je tekmoval v Indoneziji, Maleziji, Singapurju, Indiji, Burmi, na Novi Zelandiji in v Italiji.
“Bog je poskrbel, da sem postal prvak v plavanju“
Med paraolimpijskimi igrami leta 2016 se je Ernie Bogu zahvaljeval za ozdravitev in vrnitev v formo. Ena izmed kamer je ujela trenutek, kako športnik moli rožni venec. V intervjuju je priznal: “Prej se nisem zmenil za Boga. Krivil sem ga za to, kaj sem postal, za to, kakšnega me je ustvaril, in za to, da sem neljubljen in osamljen.”
Toda prav v športu je Ernie zopet našel Boga. Tako je v članku o plavalcu napisala njegova prijateljica Rose: “Bog ga pravzaprav nikoli ni zapustil. Podaril mu je življenje, ki si ga ‘Kuya Ernie’ (tako športnika kličejo v domačem plavalnem klubu) nikoli ni mogel niti predstavljati.”
Kot pravi Ernie, je njegova največja zmaga to, da se svoje invalidnosti ne sramuje, in pa vera v Boga, ki mu daje moč v vsakdanjem življenju. V nekem intervjuju je pojasnil, da je vrsto let spremljal dosežke drugih športnikov in sanjal o tem, da bi tudi on dosegal tako dobre rezultate.
“Moč moramo vedno iskati v svojem duhu. Jaz se osredotočam na svojo plavalsko kariero, ker me prav to osrečuje.”
Njegovi stari starši niso več živi, toda športnik jim posveča vse svoje dosežke. Hvaležen je tudi trenerjem in prijateljem, ki so ga podpirali pri uresničevanju njegovih ciljev. “Moč črpam od ljudi, ki me imajo radi. Hvaležen sem jim za to, da so me oblikovali v to, kar sem postal, in me naučili, da se ne smem sramovati sebe.” Na sklepni slovesnosti letošnjih paraolimpijskih iger v Tokiu je Ernie nosil zastavo Filipinov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
