Mesec oktober je na poseben način Marijin mesec, saj je mesec rožnega venca, prav tako pa je oktober posvečen tudi misijonom, ko po mnogih slovenskih župnijah na misijonsko nedeljo zbiramo sredstva za naše misijonarje, ki delujejo po svetu.
Kdo so misijonarji?
Po ustaljenem razumevanju se kot misijonarje opredeljuje tiste ljudi (duhovniki, redovniki, redovnice, laiki), ki gredo v tuje kraje, kjer Kristusa in njegovega evangelija še ne poznajo, poleg tega pa tamkajšnjim ljudem pomagajo v njihovih materialnih in duhovnih stiskah. Ob tem imamo največkrat pred očmi kakšno sestro ali duhovnika, ki v Afriki hrani lačne in oznanja Jezusov evangelij ter tako pripomore k rasti krajevne Cerkve (škofije), v kateri deluje.
Vendar je tudi papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija vse ljudi spodbudil k evangelizaciji, kakor so to storili tudi mnogi papeži pred njim (Benedikt XVI., Janez Pavel II., Pavel VI., …). Misijonarji so torej tisti ljudje, ki gredo v kraje, kjer Kristusovega oznanila ne poznajo, in s tem izpolnjujejo Jezusovo misijonsko naročilo: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal,” (Mt 28,19-20) oziroma: “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.” (Mr 16,15)
Evangelizacija in sekularizacija
Škof Anton Stres takole opredeli sekularizacijo (lat. saeculum – svet, vek): “V širšem pomenu pa s sekularizacijo označujemo novodobni pojav in proces umikanja religioznosti, predvsem pa religioznih vrednot, zapovedi in norm iz javnega v zasebno življenje.” (Stres: Leksikon filozofije). Težava, ki jo izpostavi škof Stres, je, da svet in družba ne upoštevata več vrednot vere, ampak jo porineta v zasebno življenje. Družbeno življenje in vera sta tako ločena.
Posledica tega, kot vidimo v Evropi, je, da Cerkev izgublja vernike, vere se več ne živi. Tako je v zadnjih desetletjih in tudi stoletjih Evropa počasi postala misijonska dežela, ki potrebuje vnovično evangelizacijo. Resničnost tega lahko opazimo v različnih redovnih družbah, kjer iz Afrike in Azije pošiljajo misijonarje v Evropo, kjer vlada pomanjkanje novih duhovnih poklicev, ki so v drugih deželah v porastu. Škodo, ki jo je povzročila sekularizacija, lahko tako odpravi evangelizacija, ki bo ljudem znova oznanila Kristusa.
Jaz? Misijonar?
Velikokrat slišimo, da je vsak od nas poklican, da postane misijonar tam, kjer je, v šoli, na delovnem mestu, v krogu prijateljev, … Vendar ne smemo pozabiti Jezusovega naročila: pojdite in oznanjujte ter krščujte v imenu svete Trojice.
Vsak od nas je lahko misijonar in za to nam ni treba v Afriko ali Azijo. Ni razdalja tista, ki dela misijonarja, ampak to, kako oznanja evangelij okoli sebe.
Oznanilo evangelija je lahko tudi že naše življenje, vendar, kot je poudaril že papež Pavel VI. v dokumentu Evangeli nuntiandi (lat. Oznanjati evangelij), prave evangelizacije, pravega misijonskega delovanja ni brez jasne besede, brez jasnega oznanila, da je le Jezus Kristus naš Odrešenik in je le On pot, po kateri dospemo v večno življenje. Le tako bomo kristjani resnično evangeljski kvas v današnjem svetu.
