Camino – pot sv. Jakoba je ena najbolj priljubljenih romarskih poti. Del Jakobove poti je speljan tudi po Sloveniji. Slovenske veje Jakobove poti so skupaj dolge 800 kilometrov kot znameniti Camino Frances. Je pa slovenski camino precej naporen, saj je hribovit, precej razgiban.
To je dobro spoznala tudi Andreja Bakšič Grozdina, nasmejana Dolenjka, žena, mama dveh otrok, ljubiteljica narave, kuhanja in dobrih ljudi ter članica Društva prijateljev Poti sv. Jakoba v Sloveniji. Skupaj z drugimi člani se trudi, da bi čim več ljudi spoznalo Jakobovo pot po Sloveniji in da bi se čim več ljudi na to pot tudi podalo.
“Naj ljudje zaupajo vase in se odpravijo na pot, če čutijo, da jih ta kliče,” pove Andreja.
Kje ste dobili navdih, da se odpravite na Jakobovo pot in kdaj ste jo prvič prehodili?
Rada berem knjige. Nekoč sem prišla do nekega verza, ki mi je zelo segel v dušo, nisem pa vedela, iz katere knjige je. Zato sem brskala, iskala in prišla do knjige Divja, po kateri je bil posnet tudi film. Ko sem to knjigo prebrala, sem rekla: “Jaz bi tudi rada šla, tudi jaz bi rada naredila nekaj takega, da vidim, kako to gre, ali sem sposobna hoditi in delati dolge kilometre več dni zapored.”
Potem mi je prijateljica svetovala, naj grem na Jakobovo pot. Šele takrat sem jo začela spoznavati, začela sem iskati in še istega leta avgusta sem šla na prvo Jakobovo pot. To je bilo leta 2018, ko sem prehodila polovico poti iz Slovenske vasi do Ljubljane, naslednje leto pa sem jo prehodila v celoti – nadaljevala sem iz Ljubljane vse do Trsta. To je bila Šentjakobska pot.
Prehodili ste že vse Jakobove veje v Sloveniji. Katera vam je najljubša in zakaj?
To je pa težko vprašanje, ker vsaka pot prinese nekaj lepega in nova doživetja. Morda sem se najlepše in najbolj sproščeno počutila dva dneva na primorski veji, ker sem že čutila morje in tisti morski vonj. Ko sem v prvem delu hodila iz Slovenske vasi do Ljubljane, sem delala dolge kilometre in sem bila velikokrat utrujena, ko sem končala pot. Ko pa sem šla iz Ljubljane naprej, sem delala manjše kilometre in sem zelo uživala. Pogledi z Nanosa in okoliških poti so resnično lepi.
Andrejina priporočila za vse, ki se odpravljate na Jakobovo pot
– Prepustite se, da vas Camino sprejme, in dovolite si ga spoznati.
– Camino vam bo postregel s toliko preizkušnjami, kolikor jih boste zmožni prenesti.
– Ne hitite in ne pretiravajte z dolgimi kilometri. To ni nobeno tekmovanje, kdo bo prej in kdo bo več.
– Včasih je psihični napor veliko bolj pomemben kot pa fizični.
– Dovolite si uživati, čeprav zato na dan naredite manj kilometrov.
Ste se na pot odpravili sami ali v skupini? Bi lahko z nami delili kakšno zanimivo prigodo?
Večinoma sem te poti prehodila sama. Prigod je pa zares veliko. Prvi dan moje Jakobove poti, ko sem štartala iz Slovenske vasi, je kmalu sledil gozd, ki je dolg 6,7 kilometra. Preden sem se spustila v gozd, je bil tam domačin s psom. Lepo sva se pozdravila. Potem pa je gledal in gledal in nazadnje rekel:
“Ja kje je pa še kdo?”
“Sama sem.”
“Pa vi veste, koliko imate gozda pred sabo?”
“Vem, samo vi ne veste, koliko se imam jaz sama s sabo za zmeniti.” 😊
Takrat sem prvič opazila, kako te ljudje ogovarjajo, kako komuniciraš z njimi. Gospod je povedal, da velikokrat vidi, da ljudje tu hodijo, vendar je zelo redko videl, da bi kdo hodil sam.
Ko sem bila na primorski veji, je bilo slabo vreme, deževalo je. Srečala sem starejšega gospoda, ki je težko hodil. Začela sva se pogovarjati. Kmalu je pripovedoval, kako je preživljal mladost, da je bilo težko, da so hodili po snegu … Takrat sem pomislila, da sem bila verjetno edini človek v tistem dnevu, ki se je srečal z njim, in da sem mu v tistih 10 minutah, ko sem se z njim pogovarjala, veliko dala. Še vedno me gane, vsakič, ko se tega spomnim.
Tako na poti doživiš smešne štorije, pa tudi take trenutke, ki ti ganejo srce.
O čem največkrat razmišljate na poti? Je težko biti sam s seboj, poleg tega pa se soočiti še z vzponi, žulji, težo nahrbtnika …?
Odvisno je od tega, kakšen človek si. Mene bi velika skupina na trenutke motila, ker bi vseeno želela imeti svoj mir. Je res, da si tudi v skupini lahko vzameš čas zase, vendar sem zelo rada sama. Premišljujem o vsem, rada opazujem in občudujem naravo, se kje ustavim ali pa zelo hitro hodim.
Na zadnji veji, ki sem jo prehodila, na prekmurski veji, pa sem doživela nekaj težjih trenutkov. Veliko je bilo naporov, vzponov. Bila sem zelo utrujena. Tam so bili malo neprijetni gozdovi, poti nisem dobro videla in sem si zares želela imeti nekoga ob sebi.
Ugotovila sem, da je pot odvisna tudi od tvojega počutja. Če si vesel, močan, srečen, če komaj čakaš, da se odpraviš na pot, lahko premagaš vse. Ko pa imaš krizo, si zaželiš družbo.
Se mi je pa velikokrat zgodilo – jaz temu pravim Camino duh –, da ko sem med hojo imela slabe trenutke, ali pa sem imela slabe misli, ko nisem zmogla naslednjega koraka, je bil tam vedno nek znak. Ko sem si zaželela, da bi imela takrat nekoga ob sebi, me je nekdo poklical. Dvakrat se mi je na prekmurski veji zgodilo, da sem bila precej izmučena. Obakrat sem dobila ravno v tistih trenutkih sporočilo. Kot bi nekdo vedel, da potrebujem neko spodbudo. Takrat, ko sem kaj potrebovala, sem to dobila. Res neverjetno.
Kaj na poti vas najbolj obogati?
To, da sem sama s seboj. Takrat imam največ časa. Bogati me to, da spoznavam nove ljudi. Na vseh teh vejah sem dobila veliko zelo dobrih prijateljev, s katerimi smo na vezi in si pomagamo med samo potjo. Nisem si predstavljala, da bom srečala take ljudi, da bodo zdaj ob meni. Tudi jaz se trudim, da sem, kadar le lahko, z njimi. Če kdo pride po dolenjski veji, se potrudim, da ga ulovim in mu prinesem, če kaj potrebuje. Tako vračam tisto, kar je bilo na sami poti dano meni.
Kaj ste na vseh teh poteh spoznali o sebi?
Da sem veliko močnejša, kot sem mislila, da sem. Da sem bila marsikdaj zmožna velikih naporov in da sem marsikaj premagala. Velikokrat sem hodila zelo zgodaj, ko je bila še noč, pa se teme zelo bojim, ampak na poti sem kar šla. Presenetilo me je, da sem bila tako pogumna, da sem šla ponoči po gozdu, doma pa si moram v vsakem prostoru prižgati luč.
Spoznala sem, da sem tudi fizično močna, da sem na dan lahko prehodila tudi 40 kilometrov. Na poti sem se naučila tudi skromnosti – čeprav že prej s tem nisem imela težav, pa na poti, ko si marsikdaj odvisen sam od sebe, postaneš ponosen nase tudi zaradi takih stvari.
So tudi preostali družinski člani taki pohodniški navdušenci kot vi? Se na pot kdaj odpravite skupaj?
Seveda gremo kdaj na pot tudi skupaj. Tudi mož rad hodi, ker pa imava mlajša otroka, gremo na kakšne krajše ture. Tudi moji starši in brata so pohodniki, tako da sem svoje veselje do hoje prinesla od doma.
Kako vam skupna pot pomaga krepiti odnose?
Precej drugače je, kot če bi hodili doma po dvorišču in se tam pogovarjali. Na poti si bolj sproščen in drugače vidiš določene stvari. Zelo rada jih opozorim, naj opazujejo naravo, kako so kakšne stvari lepe. Otrokoma skušam predati, kako zelo je hoja zdrava, kako je samo gibanje zdravo, kako je pomemben čas, ki ga preživiš zunaj svoje hiše, svoje sobe. Vidim, da smo bolj sproščeni. Tudi pogovarjamo se drugače, bolj sproščeno.
Kaj pa “prava” Jakobova pot, ste jo že prehodili? Imate v načrtu prehoditi tudi kakšno drugo pot?
Ko sem 2019 končala dolenjsko in primorsko pot, sem šla oktobra na Portugalsko, kjer sem prehodila portugalsko Jakobovo pot. En mesec sem bila od doma in na poti nisem hitela, kot sem hitela v Sloveniji. Uživala sem. Tako sem spoznala en zunanji camino in mi je bil všeč, si ga želim ponoviti.
Seveda si želim iti tudi na dolgi Camino – Frances. In bom tudi šla, samo da bodo razmere bolj prijazne. Sva se pa z možem že na tiho pogovarjala, da bi šel tudi on z mano. Sem rekla, da je edini človek, s katerim bi šla tja za en mesec. 😊 Zares si želim prehoditi španski Camino. In verjamem, da mi bo uspelo – če mi je uspelo vse to do sedaj, mi bo tudi ta pot. Je pa toliko poti, da bi si morala “kupiti” še eno življenje, da bi vse to lahko prehodila. 😊
