Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pon, 25. oktobra |
Sveta Krišpin in Krišpinijan
Aleteia logo
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Ko je gorela šola, se je triletni Matic odločil: “Jaz bom gasilec!”

Fotografija je last Matica Dobrovoljca.

Valerija Trček - objavljeno 12/10/21

"Čas za Boga in za naju, sonce, ki naju pozdravi na vrhu, zeleni travniki, ko se vračaš, ko se uležeš na tla, razgledi na stvarstvo, ki ti poplačajo ves trud, ki si ga vložil – to je zares čudovito"

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Marsikateri fantek v otroštvu sanja, da bo pilot, vojak, policaj, gasilec. Te želje se z leti spreminjajo. A ne za Matica Dobrovoljca, 21-letnega študenta aplikativne kineziologije, ki je dejaven na več področjih. Je pritrkovalec, birmanski animator, več let je bil animator na oratoriju. Z zaročenko Kristino si deli ljubezen do gora. V njem pa že od rosnih let raste ljubezen do gasilstva, kateremu je iz leta v leto bolj predan. Svoje gasilsko znanje aktivno izpopolnjuje v PGD Borovnica, njegov cilj pa je postati poklicni gasilec.

Za gasilstvo se je navdušil že v vrtcu. Ko so 29. oktobra 2003 triletni Matic in njegov dvojček Žan ter njuna babica hodili iz vrtca proti domu, so mimo njih drveli gasilci. “Uau, to je bil veličasten prizor,” se spominja Matic. Ko je opazil, da se je kadilo iz osnovne šole, mu je babica povedala, da gredo gasilci gasit šolo, ki jo je takrat zajel močnejši požar. In takrat se je v malem Maticu pojavila misel: “Ooo, to bi pa tudi jaz rad!” Še nekaj časa je zbiral pogum, nato pa ga je v prvem razredu osnovne šole babica peljala na gasilske vaje in pridružil se je gasilcem.

Za mnoge je gasilstvo samo eden izmed krožkov v otroštvu. Zakaj vi nadaljujete? Kaj vas pri gasilstvu tako pritegne?
Vedno me je bolj kot tekmovanja, ki smo jih imeli, zanimalo gašenje požarov, kaj sploh gasilec počne. Že vse življenje rad pomagam ljudem in sem rekel: “To pa tudi jaz želim, jaz bom gasilec”. Želim pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč. Vem, da tega ne more početi vsak človek. Počutil sem se sposobnega za to in zato sem tudi vztrajal.

V Borovnici so nam že zgodaj začeli predstavljati vso gasilsko opremo, organizirali so nam tudi vaje. Poslali so nas po obleke in nam pripravili demonstracijo požara. To nam je bilo vsem najbolj všeč, poleg vožnje v gasilskem avtu, seveda.

Najbolj me pritegne adrenalin ob pisku pozivnika, ker nikoli ne veš, kaj te čaka, ne veš, kdaj te čaka. Ker živim blizu gasilskega doma, tja vedno pritečem. Grem po bližnjici skozi zelo strm gozd in je tako zame že sama pot do gasilskega doma adrenalinska. Tega adrenalina ne moreš dobiti nikjer drugje.

Tudi zdaj, ko hodim po feratah, je kdaj adrenalinsko, ampak se ne more primerjati z adrenalinom pri intervenciji, ker veš, da je lahko v tvojih rokah tudi življenje nekoga drugega. Posebno mesto pa imajo zagotovo tudi zahvale ljudi, ki jim pomagaš.

sdr

Se spomnite kakšne intervencije, ki se vas je še posebej dotaknila?
Ja. Sicer ni bila prav intervencija. Sem bil seveda gasilec, vendar nisem posredoval kot gasilec. Bili smo na romanju na Žalostni gori pri Preserju. Normalno smo prišli gor, bili smo veseli, zbranih je bilo že veliko ljudi, predvsem starejših. Ker sem bil prepoten, sem se želel preobleči. Takrat pa mi je Kristina rekla, naj grem pomagat, ker je enemu gospodu slabo. Brez pomisleka sem takoj stekel tja.

Okoli njega je bilo zbranih že veliko starejših ljudi, dali so ga na tla v položaj za nezavestnega. Ko sem prišel tja, sem vprašal, kaj je gospodu, in so rekli, da mu je slabo. Rekel sem: “Dobro, ga bom pregledal, sem gasilec.” Obrnil sem ga na hrbet. Ko sem gledal in poslušal, ni bilo nobenega odziva. V meni se je stopnjevala napetost: “Res ne diha. Res ne diha!” Takoj sem naročil, naj nekdo pokliče reševalce, naj s seboj prinesejo defibrilator, jaz pa sem začel oživljati. Takrat sem prvič oživljal. Bil sem star 18 let. Ko sem začel oživljati, so se polomila rebra. To ni bil prijeten občutek, sploh ker nisem vedel, kako je to v realnosti videti. Pred tem sem oživljal samo lutko, a je to popolnoma drugače.

Ko sem začel oživljati, je prišel tudi gospod župnik in mu dal bolniško maziljenje. Ko sem potem razmišljal, se mi je zdelo, kot da se je v tistem trenutku telo nehalo mučiti. Prej se mi je zdelo telo gospoda še živo, po maziljenju pa je bilo, kot da bi oživljal samo še vrečo.

Kmalu sta mi prišla pomagat še dva gasilca v civilu. Ko so prišli gasilci, so uporabili defibrilator. Takrat sem bil še čisto v redu, nisem bil paničen, vedel sem, kaj točno moram narediti. Ko so po 20 minutah prišli reševalci, so mu dodajali še adrenalin, da bi spodbudili srce.

Jaz sem se takrat umaknil na stran in ob robu cerkve zagledal njegovega vnuka in ženo, poleg je bil tudi naš župnik. Molili so zanj. Ko sem gledal tisto skupino, ki je molila in imela še upanje za gospoda, me je najbolj pretreslo, ko je zdravnik, ki je prišel pred petimi minutami, rekel: “Bomo nehali z oživljanjem. Gospod je umrl.” Bil sem zares pretresen, saj sem se jaz trudil 25 minut, potem pa pride nekdo, ki reče, da je vsega konec, da sem se trudil za brez veze. Najtežje mi je bilo gledati skupino, ko sem jaz že vedel, da je vsega konec, oni pa so bili še vedno polni upanja. Ko jim je zdravnik sporočil, da smo naredili, kar smo lahko, so se čustveno zlomili. Upanja ni bilo več. To se me je najbolj dotaknilo.

Kako ste to predelali? Kdo vam je nudil podporo?
Še cel teden sem slabo spal. Ves čas sem razmišljal, ali sem naredil kaj narobe. Bolj kot sem premišljeval, bolj sem bil prepričan, da sem naredil vse prav.

Tudi kolegi iz društva so mi govorili, naj jim povem, če kaj potrebujem, če potrebujem kakšno pomoč, da lahko najdejo tudi strokovnjaka. Bili so mi na voljo za pogovor. Hvaležen sem jim bil za vso pomoč in pripravljenost, ampak to sem moral predelati sam. Po določenem času mi je to uspelo.

Mi je bilo pa lažje, ker sem začutil, da je šel gospod v nebesa, ko je prejel maziljenje. Poslovil se je na lepem kraju, ob sebi je imel duhovnika, da je lahko prejel še ta zakrament.

Kako ste se soočili s svojci pokojnika?
Takoj sem šel do njih, jim izrekel sožalje in rekel, da nisem mogel narediti več kot toliko, da gospodu žal ni bilo več pomoči. Bilo mi je težko, vendar sem bil vesel, da sem to naredil. Precej slabše bi se počutil, če ne bi šel do njih. Drugič sem se z njimi srečal na pogrebu. To je bilo kar čustveno zame. Ko sem šel v vežico kropit in še enkrat izrekel sožalje, mi je njegova hčerka močno stisnila roko in rekla: “Hvala za vse, kar si naredil.”

Redno se tudi dodatno usposabljate. Je pri vseh tečajih, ki ste jih opravili, kakšen, na katerega ste posebej ponosni?
Tečaj za operativnega gasilca je bil prvi tečaj, ki sem ga opravil. To je osnova, da sploh lahko postaneš operativni gasilec, da lahko hodiš na intervencije. Naredil sem tudi tečaj za dihalni aparat – ta je bil kar težek, saj smo morali premagati klavstrofobijo in strah pred temo, ker smo se plazili v zelo ozkih tunelih, ki so bili prepleteni z vrvmi. Bilo je strašljivo in naporno, saj oprema, ki jo imaš na sebi, ni lahka, tehta okoli 25, 30 kilogramov.

rpt

Šel sem tudi na tečaj za gašenje notranjih požarov, kar je bila tudi nepozabna izkušnja. V letošnjem letu imam v načrtu še tečaj za bolničarja. Zelo se ga veselim.

V vseh teh letih je v vas začela rasti želja po tem, da bi postali poklicni gasilec. Je ta želja še vedno prisotna?
Ta želja v meni vedno bolj gori. Razumem pa, da je domače strah zame. To ni najbolje plačan poklic, vendar se zavedam, da gasilec res ne more biti vsak. Če to čutiš, potem ni najpomembnejša plača, ampak da to počneš s srcem. In če si to želiš, boš najbolj srečen, če boš to delal.

Kaj na vaše želje o poklicnem gasilstvu pravijo zaročenka in domači?
Vsi me podpirajo. Si pa seveda vsak želi, da bi njegov sin/mož/brat delal nekaj varnega, da se ne bi izpostavljal nevarnostim. Ampak pri moji želji me nihče ne more ustaviti. Z zaročenko sva se o tem že veliko pogovarjala in je to sprejela. Pravi, da bi bila ponosna, če bi bil gasilec, in da si me čisto predstavlja v tem poklicu.

Najprej želim dokončati študij, ker je tudi to področje, ki me zanima in ki bi ga lahko tudi ob poklicnem gasilstvu opravljal. Tudi pri tem poklicu gre za pomoč ljudem in če bi oboje uspel združiti, bi bil ekstra srečen. 😊

smart

Veliko svojega prostega časa preživite v gorah. Kaj vas vedno znova vabi, da se odpravite v višave? 
V mladosti nisem imel nikogar, ki bi dal pobudo, da bi šli v hribe. V meni pa je ta želja vedno bolj rastla. S soanimatorji smo šli dvakrat v hribe in mi je bilo zelo všeč. Pred dvema letoma pa sem rekel Kristini: “Jaz grem v hribe.” “Sam ne greš, grem s tabo.” “No, saj to sem hotel.” 😊

V gorah je mir, sama sva, umakneva se od vsega direndaja in imava čas samo za naju in za Boga. Ko sva šla enkrat v Krn, sva šla že zelo zgodaj. Na začetku poti je smrdelo po mrhovini, živali so se oglašale in Kristino je bilo zelo strah. Takrat je rekla: “Dajva midva en rožni venec zmolit.” Rekel sem: “Kako bova oba zdajle molila, če sva že čisto zadihana?” “Bova že nekako.” In sva ga zmolila in sva se oba takoj počutila bolj varna.

Čas za Boga in za naju, sonce, ki naju pozdravi na vrhu, zeleni travniki, ko se vračaš, ko se uležeš na tla, razgledi na stvarstvo, ki ti poplačajo ves trud, ki si ga vložil – to je zares čudovito.

Zdaj hodiva tudi na ferate, kar je malo bolj nevarno, ampak si nenehno varovan, tako da gre. Je pa to dobra vaja za najin odnos, saj je potrebno zaupanje. Od začetka je bilo Kristino zelo strah, ampak mi je vedno zaupala. Vidiva, da lahko skupaj premagava vse strahove. Ko greva, sva samo midva. Drug svet takrat ne obstaja.

Tags:
gasilciintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem nadstropju: “Angeli ...
2
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, o...
3
MIRACLE BABIES
Cerith Gardiner
Čudežni dvojčici, ki sta se v maternici skupaj z mamo borili za p...
4
Valerija Trček
Rekli so ji, da ne bo nikoli mama, zdaj pa ima pri 35 letih 10 ot...
5
martin golob maša za motoriste
Martin Golob
Nepozabno: pri maši še nikoli nisem videl toliko usnjenih jaken, ...
6
Tina Martinec Selan
Slikoviti izleti za krompirjeve počitnice
7
Urška Kolenc
Ko v družino zareže alkohol: “Žal mi je, da se nisem šel zdravit ...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.