Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 8. decembra |
Brezmadežno spočetje Device Marije
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Srečka in Tadejo sta združila akumulatorska kabla. Dobesedno!

srečko ferlež

Fotografije so last Srečka Ferleža

Lojze Grčman - objavljeno 15/10/21

Gost Moških skrivnosti št. 40 je Srečko Ferlež, športni pedagog in televizijski komentator

Zdaj Srečko z družino domuje na Gorenjskem. Kot ponosno pove, pa prihaja s Ponikve, kraja Antona Martina Slomška in kartografa Blaža Kocena. Devet let je poročen s Tadejo – obletnico sta imela prav na dan našega pogovora, čestitke! –, s katero imata sedemletno Tajdo in šestletnega Lovra. Kako srečen je Srečko, pa vam bo razkril kar sam.

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Zase bi lahko rekel, da sem skoraj deloholik. Imam dve službi in v obeh uživam. To je veselje in težava hkrati. Sem profesor športne vzgoje oziroma učitelj v podaljšanem bivanju na OŠ Hinka Smrekarja v Šiški.

Ob tem sem komentator na televiziji Sportklub. Obe službi poskušam karseda prilagoditi tako, da sem čim več z družino. Sreča je, da imamo na Sportklubu delo organizirano tako, da se usklajujemo, kdaj koga ni oziroma ne more komentirati. Drži, v mesecih, ko je več športnih dogodkov, sem v določenih dneh doma bolj ali manj le zjutraj in zvečer. Trudim se, da je takih dni čim manj. Ključno je prilagajanje tako doma kot v službah, da je zadovoljstvo vsestransko. Zahvaljujem se ženi Tadeji in otrokoma. 🙂

Kako razvajate svojo ženo?
Večkrat ji prinesem kak šopek. Skuham ji kavo, predvsem ob koncih tedna. Kdaj ji v posteljo prinesem tudi zajtrk. Redko, ampak se zgodi. Rože zelo redko prinesem zaradi določenega namena. Večina tovrstnih daril je brez razloga, ker tisti trenutek mislim, da bi bilo to lepo. Nekoč sta bila dva šopka zelo blizu skupaj. In ko sem prinesel drugega, me je vprašala: “Kaj si pa naredil narobe?” Odvrnil sem, da šopka nekaj časa ne bo, če bo razmišljala na ta način. Nato sva se pogovorila, sledilo pa je še kar nekaj šopkov. 

Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Spoznala sva se na sestanku vzgojnega kadra pred neko kolonijo, jaz sem bil športni animator otrok, ona pa vzgojiteljica. Z najinim prvim srečanjem je povezana zabavna anekdota. Jaz sem bil stari maček kolonij, ona je bila na sestanku prvič. Po formalnem delu je odšla in se čez nekaj minut vrnila. Omizje, ki je ostalo po sestanku, je vprašala: “Ima morda kdo kabla za akumulator? Pozabila sem ugasniti luči v avtu.” Usoda je želela, da sem bil jaz edini, ki sem jih imel. Pomagal sem ji vžgati avto, njen znameniti rdeči renault 5.

Dejansko sta vaju povezala kabla?
Pravzaprav res, rdeči in črni. Plus in minus. Zadnji zmenek pa je bil pred kratkim, ko sva praznovala deveto obletnico poroke. Kot presenečenje sem jo peljal na večerjo.

srečko ferlež

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Glede domačih opravil vsekakor pranje perila in obešanje. To rad počnem! Nihče me ni silil v to, ne mama ne žena. Od doma sem odšel relativno zgodaj, pri 19 letih. Ti deli sta mi bili od nekdaj v užitek. Likanje, zadnji del opravilne trilogije pri oblačilih, pa je skoraj edina stvar, ki je doma ne počnem. Če je sila, seveda znam tudi likati, a to je večinoma ženina domena. Tadeja pa veliko več pomiva, sesa in na sploh opravlja več gospodinjskih opravil. Verjetno jaz več kuham, česar me je naučil oče. To tudi jaz prenašam na naslednji rod – treba si je vzeti čas, nabere se malo več umazanije in posode, a vse to odtehtata zadovoljstvo in volja otroka, ki želi pomagati.  

Kaj najraje skuhate?
Z otrokoma velikokrat pripravimo slivove cmoke in njoke. Pri teh jedeh lahko precej pomagata in ju imata rada.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Povezan je z mojo poklicno usmeritvijo. Zelo rad grem na Sv. Jošta nad Kranjem, kjer živim. Od doma sem tja in nazaj v poldrugi uri. Super je, ko sem v naravi in se zadiham. Obiskujem tudi vadbo, kjer se sprostim, odklopim. Bolečine v mišicah mi povedo, da sem zase naredil nekaj dobrega. 

Imam pa še en hobi, ki si ga omislim na dve leti. To je zbiranje sličic nogometašev pred evropskimi in svetovnimi prvenstvi. Ta tradicija se je začela leta 1994, ko je bilo SP v ZDA. Od takrat imam bolj ali manj polne albume nogometašev. Očitno je to del poklicne deformacije. Sedaj pokušam z zbirateljstvom ”okužiti” tudi svoja dva otroka.

Pogovor s Srečkom si lahko ogledate tudi v videoobliki:

Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?
Seveda se zgodi, da gredo stvari počasi, da moraš otroku neko stvar povedati trikrat. Ampak ko vidiš njegov napredek ali ko te doma sprejme z veseljem in ljubeznijo, te objame – to je nekaj najlepšega. Včasih kar vriskata, ko me vidita. Zato nekako vem, da grem v pravo smer. Ampak, vselej se lahko še kaj naučiš. Saj poznate tisto o velikosti otrok in skrbeh. 🙂

Pred kratkim smo praznovali dan učiteljev. Kako velik izziv je biti zgled in tudi z dejanji podpirati izrečeno ali zapovedano?
Bistvena je stanovitnost, tako v šoli kot doma. Če postaviš pravilo, se ga moraš najprej držati sam, biti zgled. Primer: imamo popoldansko malico. Pogosto jim zabičam, naj jedo za mizo. V določenih trenutkih pa se zalotim, da v pomanjkanju časa ali ob pomanjkljivi organizaciji dam kaj v usta, ne da bi sedel pri mizi. To je bolj izjema, tudi sam se karseda dosledno skušam držati pravil.

Moja opažanja so jasna: otroci potrebujejo pravila, ne sme biti vse svobodno. Govorim o osnovnih pravilih obnašanja v jedilnici, hoje po hodniku, spoštovanja do sošolcev. Smo v času, ko veliko otrok ne pozna besede ne ali mislijo, da so na svetu le oni. Torej, ko si nekaj zamislijo, morajo biti takoj uslišani. Poskušam jih naučiti, da če se npr. z nekom pogovarjam, se ne morem takoj odzvati.

Kako dosežete, da vas upoštevajo?
Da otrok to dojame, je kar dolg proces. Pravil ne sme biti preveč in ne smejo biti preveč zapletena. Če bo tako, jih bodo sčasoma usvojili in znotraj njih tudi uživali. Tako bodo v vseh pogledih bolj ustvarjalni, kot če bi bilo preveč svobode. Če se vrnem k družini: zame vzgoja ni demokracija. Postavimo pravila in se jih vsi držimo. Če po več zapovedih ni odziva, sledi neka sankcija. Za zdaj mislim, da pri nas doma to deluje v redu. Ne delam pa si utvar, da jaz vedno naredim vse prav.

Kako lahko starši otroke spodbudijo k fizični dejavnosti, še posebej v prihajajočih tednih in mesecih, ko dnevi postajajo hladnejši in krajši?
Skandinavci imajo meni zelo ljub pregovor: ni slabega vremena, slaba je le oprema. Tega se premalo zavedamo. Kaj potem, če malo rosi? Primerno se oblečeš, zaradi tega ne bo nihče zbolel. Predvsem fantje še posebej potrebujejo gibanje, da sprostijo energijo. Na šoli imamo v popoldanskem času tudi možnost uporabe športne dvorane, tako da učence velikokrat odpeljem tja. Saj “spreobrneš” kakega otroka, a če doma nimajo zgleda ali podpore, potem to ne bo trajalo dolgo.

Doma imamo pred hišo velik travnik, na srečo v ulici tudi veliko podobno starih otrok. Najbolj sem vesel, ko ob koncih tedna ali ob daljših dnevih vidim 20 otrok na travniku. Moj cilj tako doma kot v šoli je, da smo čim več zunaj. Tudi tu imamo pomembno vlogo starši, včasih gremo v trgovino peš, s skirojem ali kolesom, na primer. Z nekaj organiziranosti in veliko volje lahko marsikatero opravilo oplemenitiš z gibanjem.

srečko ferlež

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
V prvi vrsti manjka spoštovanja do sočloveka. Imamo otroke, ki so že v prvem ali drugem razredu zelo nespoštljivi. Ko stopiš v razred, se vedejo, kot da te ni. Način komunikacije imajo spuščen na zelo nizko raven. Kot sem omenil: zelo veliko otrok ne pozna besed ne in počakaj. Spoštovanja manjka tudi pri odraslih.

Manjka tudi pozitivnega razmišljanja. Vedno pravim, da je stadion na pol poln, ne na pol prazen. Včasih se v življenju res obremenjujemo z malenkostmi. Lahko smo srečni, da smo zdravi, da so otroci zdravi, da lahko hodimo v službo in imamo streho nad glavo.

Kot tretje bi navedel pomanjkanje medsebojne pomoči. Nekoč so službe trajale od šestih do dveh. Zdaj se ne znamo ustaviti. Koliko je vreden čas? Časa, ko otroci rastejo, se ne da nadoknaditi, če ga zamudiš. Premalo časa si vzamemo za druge. To je pogosto stvar dobre organizacije.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Sem zelo pozitiven človek. Nekoč mi niso podaljšali pogodbe, ampak tako sem prišel v šolstvo, s katerim sem imel prej manj stika. To mi je odprlo novo obzorje. Spremembe so velikokrat dobrodošle, da ne zaplavaš v stagnacijo, da si ves čas v gibanju. Ne le fizičnem, ampak tudi miselnem.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Ko smo z družino skupaj in imamo čas drug za drugega. Igramo družabne igre, gremo do babice, medtem pa z ženo otrokoma razlagava o naravi, imamo mirna jutra. Osebno se sprostim tudi ob plesu. Tedaj se počutim srečnega.

Bi se skladno s svojim imenom tudi nasploh označili za srečnega človeka?
To me pogosto vprašajo tudi učenci. Odvrnem jim: “Moje ime ni garancija za srečo, sam moram nekaj narediti zanjo. Tudi ti ali vsak od vas je lahko srečen kot jaz ali še bolj.” Hvala staršem za to ime, ampak srečo si moraš izboriti sam.

Tags:
družinaMoške skrivnostizakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.