Spomnim se dogodka, o katerem mi je pripovedovala učiteljica naših otrok. Takrat je najmlajša hči začela hoditi v šolo. Pri kosilu se ji je zgodila nesreča. Vse, kar je imela na pladnju, ji je padlo na tla in packarija je bila velika. Učiteljica je povedala, da so se v trenutku okoli nje pojavili vsi trije bratje in ji pomagali pospraviti. Čeprav jih prej ni nikjer opazila, so oni opazili stisko svoje najmlajše sestrice in ji priskočili na pomoč.
Vesela sem bila te zgodbe in hvaležna učiteljici, da je v dogodku opazila globlji pomen. Videla je, kako v času preizkušnje deluje družina.
Mnogi se še spominjamo, kako smo pred leti gradili hiše. Vse smo delali ob pomoči sosedov, prijateljev in sorodnikov, kar je menda zdaj uradno prepovedano. Prepričana pa sem, da nam nihče ne more prepovedati, da bi drug drugemu pomagali graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Kako hitro vsak od nas potrebuje takšno pomoč! V času epidemije smo to mnogi izkusili.
Še vedno smo sredi stisk in preizkušenj. Sama sedanji razdor v narodu doživljam kot večjo nesrečo od same epidemije. Žalosti me negativna nastrojenost, pa naj bo to na eni ali drugi “politični” strani. Zlo je izkoristilo ranljivost človeka in ga napadlo tam, kjer je vedelo, da ga lahko rani.
Hudo mi je, ko gledam, kako krčevito se vsak oklepa svojega prav. Zdi se, kot da je mnogim osebni “prav” pomembnejši od Jezusove zapovedi ljubezni, kot da subjektivno spoznanje presega absolutno Resnico. V takem stanju drug drugemu ne moremo več pomagati, saj vsakdo ostaja sam v svoji zmoti in bolečini. To pa ni pot edinosti, na katero nas vabi Jezus.
Razcepljenost in razklanost tudi ni Božje delo, pač pa je delo Božjega in našega nasprotnika, ki krade, kolje in uničuje (Jn 10,10). Jezus pa je prišel, da bi nam prinesel Življenje. Zato nad vso našo razklanost vsak dan namenoma kličem Božji blagoslov in molim, da bi zmagala zdrava pamet in ljubezen.
Prepričana sem, da je v kriznih časih bolj pomembno delati, kar je prav, kot pa se boriti proti drugače mislečim. In zagotovo je prav, da gradimo edinost v spoštovanju drug do drugega. Kdor pa hoče graditi edinost, mora vsak dan zavestno stopati po poti spreobrnjenja. To je prvi korak k boljšemu svetu.
Vsem nam želim veliko sreče in uspehov pri osebnem spreobračanju, ki naj se dogaja v dobro vseh, predvsem pa v dobro naših družin, ki samo preko edinosti lahko odslikavajo nebesa in kažejo drugim pot do njih.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
