Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 27. novembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Zakonca o posvojitvi treh deklic: “Posvojitev je kot nosečnost, ki se razvija v srcu”

Adopcyjne Misiulaki/ Instagram

Ewa Rejman - objavljeno 19/10/21

Paulina in Bartek sta starša treh posvojenih deklic. Pravita, da sta za njihov prihod veliko molila in jim razlagata, da se niso rodile iz trebuha, ampak iz srca

Od nekdaj sta vedela, da želita imeti tako biološke kot tudi posvojene otroke. Ko so se pri Paulini pojavile težave z zanositvijo, sta se v nadaljevanju pospešeno odločila za posvojitev. Zgodbo svoje družine predstavljata na Instagramu.

Posvojitev je kot nekakšna nosečnost srca

Spoznala sta se pri cerkvenem zboru in svoje načrte od začetka zveze zaupala Mariji. Poročila sta se v kapelici Čudežne podobe v romarskem središču Jasna Gora. Najmlajši hčerki Marysii sta nadela ime v čast Mariji. Paulina in Bartek govorita o zaupanju v Boga in o tem, da mu moramo zaupati tako v dobrih kot tudi v težkih trenutkih.

S takšnim zaupanjem sta se oglasila v centru za posvojitve. “Ni nama bilo pomembno, kakšna bo barva kože najinega otroka ali katerega spola bo, sprejeti sva bila pripravljena tudi sorojence,” pravi Paulina.

Izrazila sta tudi pripravljenost, da posvojita bolnega otroka. “Če bi bila noseča in bi se izkazalo, da je najin malček bolan, bi ga prav tako brezpogojno ljubila. Posvojitev je zame kot nosečnost, ki se razvija v srcu,” pove Paulina.

Našla sva najini hčerki

Z veseljem, pa tudi z določeno mero tesnobe, sta čakala na “tisti” klic. Končno je zazvonilo. Delavka iz centra za posvojitve je Paulino in Bartka vprašala, ali bi se želela podrobneje seznaniti z dokumenti dveh majhnih deklic – starih dve in tri leta – in se morda srečati z njima pri rejniški družini.

Tja sta se odpravila kar najhitreje in s seboj vzela dve ljubki igrači, ki sta nosili imeni sestric – to sta bili Lenka in Maja. Po prvem srečanju in slovesu sta vedela, da želita deklici kar najhitreje znova videti. Zdelo se jima je, kot da ne zapuščata otrok, ki sta jih šele spoznala, temveč lastni hčerki.

Ko sta dekletci prišli v dom Pauline in Bartka, so se poleg velikega veselja pojavile tudi prve težave, povezane s preteklimi travmami. Maja, starejša izmed njiju, je za sestro skrbela, preden je dopolnila dve leti. V domu, iz katerega so ju odpeljali, ju je pogosto zeblo, bili sta lačni in nista imeli nikogar, ki bi mu lahko zaupali.

“Na začetku je bila Maja pripravljena iti z vsakim, ki ji je ponudil sladkarijo, in to osebo klicati mama. Ko so nas obiskali znanci in prinesli darila, sta Lenka in Maja pripravili kovčke, ker sta mislili, da bosta spet živeli nekje drugje,” se spominja Paulina. Ustvarjanje vezi zahteva veliko časa. “Zdaj sta pripravljeni obiskati stare starše, drugače pa nikamor nočeta brez naju,” doda Bartek.

View this post on Instagram

A post shared by @adopcyjne_misiulaki

Zaceliti rane

Ko sta deklici odšli v rejniško družino in pozneje k Pauli in Bartku, kjer sta končno imeli dovolj hrane, sta planili po vsakem pripravljenem obroku. Nista mogli verjeti, da bosta pravočasno dobili tudi naslednjega in da jima ne bo treba stradati. Hrano sta skrivali v nahrbtnike, za vsak slučaj sta si delali zaloge.

Bali sta se tudi vseh vozil s sirenami, ker so ju spominjala na policijo, pred katero naj bi se skrivali. Zdaj se na srečo zdi, da sta ta strah premagali. “Lenka se je po ogledu risanke o gasilcu Samu tako opogumila, da si je za rojstni dan zaželela gasilca. Kot presenečenje smo kot rojstnodnevnega gosta povabili gasilca in celotno zabavo pripravili na to temo. Lenka je bila navdušena in izredno pogumna. Zavedla sva se, kako zelo se je spremenila, odkar je prišla k nama.”

Marysia – naslednja hčerka

Ko sta se Lenka in Maja v novem domu začeli počutiti samozavestno, sta Paulina in Bartek prišla do spoznanja, da bi rada svojo ljubezen razdajala še enemu otroku. Prek Facebook strani Child Adoption sta izvedela za štiri tedne staro deklico, ki je trpela za hidrocefalusom in spino bifido, kar pa je bilo že pod nadzorom.

Ta diagnoza je pomenila, da bo verjetno uporabljala voziček. Odločila sta se poklicati, povprašati o malčici in možnosti, da jo spoznata. “Po prvem srečanju sva vedela, da je to najbolj resnična ljubezen in da sva našla najino naslednjo hčerko,” pove Paulina.

Starejši dekleti sta se na novo sestrico odzvali zelo pozitivno in hkrati naravno. Na začetku sta se morali prepričati, da bo mala Marysia ostala z njimi in da je ne bo nihče vzel. Še vedno želita pomagati pri skrbi za dojenčka in včasih v svojih prizadevanjih prehitevata druga drugo.

Čakali smo na take klice

“Ne bo lahko, bo pa lepo,” pravita Paulina in Bartek. Svojo zgodbo delita na internetu in tako želita spodbuditi druge družine, da bi razmislile o možnosti posvojitve in se je čim bolj zavestno lotile.

Zagotavljata, da jih težave starejših deklic in invalidnost Marysie ne strašita niti ne odvračata. Bartek trdi, da bo deklici v prihodnosti zgradil dvigalo, če bo morala uporabljati voziček.

“‘Mama, pridi sem! Oče, pomagaj mi s kolesom!’ Take klice sva čakala celo življenje in sanjala o njih. Zdaj jih pogosto slišiva. Smo srečna družina,” pravita.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
družinaotrociposvojitev
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.