Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 27. novembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Bog mi je želel dati izkušnjo, da ni bistvo v aktivizmu, ampak je dovolj, da sem”

NATAŠA KOGEJ

Nataša Kogej - objavljeno 20/10/21

"Prednosti se nam v življenju spreminjajo, bistveno je, kako te prednosti iščemo, kam nas Bog sedaj kliče, kaj je sedaj bolj pomembno"

Alenka Oblak samo sebe opisuje kot gostiteljico. Gostiteljico, ki sprejema ljudi, jih povezuje in v varnem okolju vodi k odkrivanju svojih potencialov ter novih uvidov. Po izobrazbi mag. znanosti s področja antropologije in socialna pedagoginja svojo poklicno pot nadaljuje tam, kjer jo je začela kot prostovoljka. Med ljudmi.

A ne tako, da jim predava, raje ustvarja okolje, v katerem se ljudje začnejo pogovarjati in skupaj odkrivati, kaj si res želijo. Podpira njihovo iskanje, ne prihaja z odgovori. Tudi sama se ves čas uči. Od tega, kako lahko živi kot dobra kristjanka, žena, ženska in kot nekdo, ki je poklican, da podpira druge, do sobivanja z naravo in ne nazadnje rokovanja s svojo novo tablico za risanje.

Veliko ste delali kot prostovoljka, nato ste bili mentorica prostovoljcem, delali tudi v organizacijah, ki podpirajo ali gojijo prostovoljstvo. Kaj je pri prostovoljstvu najbolj pomembno?
To, da je iz lastne odločitve, lastne želje. Pa tudi, kot pravi definicija prostovoljskega dela, da delaš nekaj za druge. Seveda je med motivi tudi kakšen zase, pomembno pa je, da je naš močan motiv, da podpiramo druge. To govorim zato, ker se lahko zelo hitro pojavi pričakovanje hvaležnosti, kar ljudem prinaša podrejenost. Sploh ko smo prostovoljci ljudem v stiski, ljudje to čutijo in doživljajo kot pritisk. Tudi meni se je to zgodilo, čeprav se toliko let ukvarjam s prostovoljstvom. Pomembno je, da takoj ko to ugotovimo, razčistimo, zakaj se je to zgodilo, in spet iščemo svobodo v namenu.

Verjetno pa gre lahko tudi v drugo smer, da pride do zasičenosti, izgorelosti, žrtvovanja. Kje je meja med prostovoljstvom in skrbjo za lastno dobro počutje?
Pomembno je, da se vsake toliko časa ustavimo in preverimo, kje smo. Tudi pri drugih poklicanostih, službenih ali starševskih, lahko pride do izgorelosti, to je proces življenja. Bolj je pomembno, da ob hoji po poti opazujemo, kdaj gremo čez. Prednosti se nam v življenju spreminjajo, bistveno je, kako te prednosti iščemo, kam nas Bog sedaj kliče, kaj je sedaj bolj pomembno. Tudi kot prostovoljci lahko rečemo “ne morem, potrebujem premor, se vrnem, ko bom lahko”. Pomembno je poslušanje, razločevanje, kam me Bog kliče zdaj, da se darujem.

Nekaj Alenkinih utrinkov si oglejte v fotogaleriji.

Kaj vas po vseh teh letih pri prostovoljstvu in prostovoljcih najbolj navdihuje?
Ljudje. Ves čas me navdihujejo ljudje. Zato tudi počnem, kar počnem. To, da ljudje pridemo skupaj in vsak prispeva svoj del. Lahko je to vprašanje ali izkušnja ali situacija, iz katere ne zna, ali preprosto to, da je. Ta pestrost, ki jo prinašamo že samo s tem, da si dovolimo, da se slišimo. Zato so mi manj blizu predavanja in bolj sodelovanje, kjer se res srečamo, pogovarjamo in pride do izraza kolektivna inteligenca. Če pridemo skupaj in smo odprti, lahko deluje Sveti Duh.

Navdihuje me tudi predanost ljudi. Ko jih nekaj pokliče in to izžarevajo naprej. In vztrajajo tudi potem, ko ne čutijo več začetnega ognja. Če se odprem srečanjem z ljudmi, me to vedno na novo lahko nagovarja, saj nam Bog vedno govori tudi po ljudeh. 

Tudi sami ste še vedno aktivna prostovoljka. Lani ste znova pomagali v Centru za podporo otrokom in mladostnikom CAIJ v Braziliji, ki skrbi za okoli 500 otrok in mladih ter za njihove starše. Zaradi korone ste se domov vrnili po skoraj pol leta bivanja v Braziliji.Kako ste občutili ta čas, kaj vam ostaja?
Navdahnilo me je, kako smo v centru živeli iz dneva v dan in kako je lahko ta dan poln, če ga živimo skupaj. V kriznem centru smo imeli starejšega duhovnika in on me je navdihoval, ker je v tem vsakdanu iskal pot, kako lahko oznanja. Res je ljubil Jezusa in mu je bilo hudo, ker ga ne more oznanjati ljudem, ki ga potrebujejo. Potem pa je našel druge načine. Ko sem odhajala, sem videla, kako je bil pomemben za vse nas. Bil je namreč nekakšen center stabilnosti, da smo bili mi okrog njega lahko dinamični. Najprej tudi on ni videl pomembnosti svoje vloge, običajno tega sami ne vidimo.

Druga stvar, ki me je nagovorila, je način, kako so se v tej organizaciji odzvali. Zaradi ukrepov in situacije so morali iskati nove odgovore, kako podpirati ljudi v stiski, s katerimi delajo. Ves čas so opazovali situacijo in zelo hitro prilagodili način dela, da so lahko na najboljši način podpirali otroke in mlade. Tja sem šla, da jim predstavim sodelovalne pristope za delo v ekipi. Ko smo zaključili izobraževanje, se je začela korona in smo lahko vse te pristope uporabili v soočanju s korono in nad sadovi sem bila navdušena. Našli so nove in zelo ustvarjalne odgovore na različne izzive, od načina dela do pridobivanja financ itd. 

Najpomembnejša stvar pa je bila, da sem se učila biti. Da je dovolj, da sem. Vmes sem imela borbe s seboj, da nič ne delam, ne prispevam, zakaj sem sploh tam. Ob pogledu nazaj sem ugotovila, da mi je bilo dano za te otroke iz kriznega centra narediti veliko. Bila sem edina, ki sem imela čas in vozniški izpit in sem jih lahko vozila na terapije. Nič takega, ampak otroci so to potrebovali in kakšna sprememba se je potem zgodila v njih! Ko sem odšla, sploh nisem razumela, zakaj so se mi toliko zahvaljevali. “Dala si nam svoj čas,” so rekli. Bila sem tam za to, za kar so me potrebovali. Bog mi je želel dati izkušnjo, da ni bistvo v aktivizmu, dovolj je, da smo, že s tem smo vredni.

Vaša trenutna področja dela so socialna vključenost, veščine vodenja, organizacijska podpora, grafična facilitacija, participatorno vodenje. Vse to je v današnjem času zelo moderno in iskano. Kaj se vam zdi najpomembnejše pri tem, da človek v polnosti razvije svoj potencial?
Najprej je gotovo želja, da iščemo. Nato pa odprtost, da se nam stvari odkrijejo. Pri meni je bila npr. začetna odločitev, da ostanem v Braziliji, lahka. Težja pa je bila odprtost, da mi Bog pokaže, kaj prinašam v tisto okolje. Da nas lahko nagovori ali nam da ogledalo, “glej, v tem si zelo dobra”. In potem seveda, kaj s tem naredim. Torej volja in pripravljenost iskanja. Da opazujemo, kaj se nam dogaja, kam nas Bog kliče, kakšne izzive nam daje.

Kako, sploh odrasle, premakniti iz svojih idej, konceptov in načinov dela na nove poti?
Če ni lastne volje in želje, se ne bo nič zgodilo. Ne morem od zunaj motivirati nekoga, lahko se samo povežem s tem, kar je v človeku in ga žene. Ko delamo v okoljih, kjer pogosto ljudje morajo priti na izobraževanje, se lahko povežemo s tistim minimalnim, kar si želijo. Nimam vnaprej pripravljenih predavanj, bolj omogočam okolje, v katerem se začnejo pogovarjati in skupaj odkrivati, kaj si res želijo.

Iskanje potencialov se dogaja skupaj z drugimi. Bog nas je naredil kot skupnost. Moja vloga je, da najdem načine, da se ljudje odpirajo nečemu večjemu od sebe, da verjamem, da to zmorejo. Če najdemo prostor, da nas nekdo posluša in sliši, skupaj najdemo poti. Dovolj je, da se odpremo, da nenehno gojimo tega Duha, da se lahko srečamo, in Bog nam bo spregovoril.

Tags:
intervjuprostovoljstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.