Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 27. novembra |
Aleteia logo
Zanjo
separateurCreated with Sketch.

Rak dojk: “Po diagnozi se mi je življenje spremenilo za 200 odstotkov. Na bolje”

Fotografija je last Klare Čampa.

Katarina Berden - objavljeno 21/10/21

Ženska ženski – žena, mama, večna optimistka in borka Klara Čampa

Klara Čampa je 30-letna mama dveh deklic, skoraj šestletne Sare in dvoletne Maše. Pred letom, 29. septembra 2020, je po več pregledih dobila diagnozo: rak dojk. Sledila je zahtevna operacija, odstranili so ji obe dojki, jajčnike in jajcevode.

Po operaciji je začela z obsevanji in kemoterapijo, s katerimi bo nadaljevala še eno leto. Nekaj mesecev pred njo je za enako boleznijo zbolela tudi njena mama, ki pa je umrla pred štirimi meseci.

Klara kljub svoji bolezni in stanju, v katerem se je znašla, ne obupuje, hvaležna je za vsak dan in za vse majhne stvari, na katere prej niti ni bila tako pozorna. Svojo zgodbo rada deli tudi na Facebooku in Instagramu, kjer spodbuja in deli pozitivne misli.

Dokazuje, da ni nujno, da se življenje po raku ustavi, želi se boriti in uživati v življenju. V času zdravljenja je tudi diplomirala in v službi dobila pogodbo za nedoločen čas.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je idealen začetek dneva, ko v miru spijem svojo jutranjo kavico, ki mi jo ponavadi skuha mož Miro. Potem v miru “zrihtava” punci za vrtec, mož ju odpelje. Jaz zaradi bolniške ostanem doma in si dopoldne splaniram tako, da ga res maksimalno izkoristim.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Rečem si: “Danes bo čudovit dan. Živa si, zbudila si se v nov dan in izkoristi ga.” Zavedam se, da je blagoslov vsak dan, ki mi je namenjen, in ga zato toliko bolj cenim.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker se urejena počutim drugače, uredim se v prvi vrsti zase, da se jaz počutim odlično. Uredim se zato, da tudi moji hčerki vidita, da je mamica kljub bolezni, s katero se zdaj soočam, urejena in “lepa”.

4. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj hvaležna sem za svojo diagnozo. Ker sem se začela zavedati minljivosti življenja in kako zelo sem lahko hvaležna, da sem odkrila svojo notranjo moč. Moč, ki mi je v pomoč v vsaki situaciji. Naučila sem se, da nobena stvar v življenju ni samoumevna.

Vsak, ki je stopil v moje življenje in izstopil iz njega, je bil tam z določenim namenom, da sem se nekaj naučila. Hvaležna sem, da se zavedam, da sama lahko vplivam na vsak dan posebej, da imam možnost delati stvari, ki me osrečujejo.

5. Je kaj, na kar ste po diagnozi popolnoma spremenili pogled? Na kaj ste v življenju začeli gledati drugače?
Po diagnozi se mi je življenje spremenilo za 200 odstotkov. Na bolje. Začela sem se zavedati, kako minljivi smo, obenem pa sem bila hvaležna, da sem dobila diagnozo, ki je statistično kar dobro ozdravljiva. Zavedala sem se, da obstajajo hujše oblike, kjer so tudi možnosti za preživetje manjše.

Tudi kirurg, ki mi je predstavil diagnozo, mi je dejal, da bo vse v redu. Zaupala sem mu in njegove besede so mi še danes ostale v spominu. Kadarkoli se srečava na hodniku Onkološkega inštituta, se me spomni in se drug drugemu iskreno nasmehneva.

Spremenila sem pogled na življenje, zavedati sem se začela, da smo vsi na tem svetu z nekim poslanstvom. Moje je očitno to, da bodo ljudje skozi mojo zgodbo mogoče spoznali, da smo kljub neki diagnozi mi tisti, ki bomo vplivali na potek zdravljenja. Zdravila, kemoterapije so samo del procesa.

Če smo mi tisti, ki imamo voljo do življenja, se bo vse odvilo v smer ozdravitve. Spremenila sem pogled na vsak dan. Nobena stvar mi ni več samoumevna, ne obremenjujem se več zaradi določenih stvari. Sem oseba, ki bi lahko vsak dan jamrala, ampak ne. Iz vsake situacije poskušam potegniti samo pozitivno. Obdana sem z ljudmi, ki me osrečujejo.

6. Kako ste s svojo boleznijo soočili družino, predvsem otroka? Kaj svetujete staršem, ki se znajdejo v podobni situaciji?
Najtežje mi je bilo to diagnozo sporočiti mamici, ki je vmes svojo bitko žal izgubila. Ker sem sama mamica, si nisem mogla predstavljati, kako bo to sprejela. Kljub svoji bolezni je izvedela še za mojo diagnozo. Težko mi je bilo poklicati brata, na katerega sem zelo navezana, ker sva dvojčka.

Najhujši trenutek je bil, ko sem stopila iz ordinacije, ker so vsi pričakovali moj klic, nihče pa ni smel biti ob meni zaradi situacije s covidom. Ko sem poklicala moža, ga je njegova mami pripeljala iz službe v Ljubljano, ampak ni smel vstopiti v Onkološki inštitut.

Čakal me je dve uri, ker sem morala opraviti še določene preglede. On je situacijo sprejel zelo pozitivno, nikoli mi ni dal občutka, da sem “uboga”.

Sari, ki bo januarja stara šest let, sem povedala, da je mamica zbolela. Ko sem ostala brez las, sem ji razložila, da sem zaradi zdravil ostala brez njih, ampak da bodo kmalu zrasli novi in bodo še lepši. Ona je vse sprejemala zelo pozitivno. Ko sem potrebovala počitek, sem ga tudi dobila. Maša, ki je dopolnila dve leti, pa je bila še premajhna, da bi vedela, kaj se dogaja.

Staršem bi svetovala, da se odkrito pogovorijo z otroki, ker je tudi bolezen del življenja in morajo vedeti, da je življenje sestavljeno iz dobrih in slabih situacij. Odkrit pogovor, seveda prilagojen starosti otroka.

7. Na svojih profilih veliko govorite o poteku bolezni in zdravljenja, spodbujate, ostajate pozitivni. Kaj je tisto, kar spodbuja vas?
Tako je, na svojem profilu sem v določenem trenutku vse izlila iz sebe. Začutila sem, da je bil pravi trenutek, da tudi okolica in vsi sledilci spoznajo, da rak ni več bolezen starejših. Zdi se mi, da je rak še vedno neka tabu tema, tema, o kateri se ne pogovarjamo dovolj in se ne zavedamo, koliko je tudi mladih, ki gredo skozi različne diagnoze.

Sama nisem poznala nobene osebe, ki bi to odkrito delila. Se mi zdi, da določeni raje to zadržijo zase. Sama sem delila ravno zato, da vidijo, da ni konec življenja, ko dobiš tako diagnozo, ampak da se življenje šele začne. Mene spodbuja ravno to, da dam to iz sebe, da se zavedam, kako sem močna.

Thumbnail for read also
Preberite še:V šoli raka

Da sem kljub celotnemu poteku zdravljenja, ki traja že več kot eno leto, sedaj na točki življenja, kjer lahko rečem, da sem srečna in da sem sebe postavila na prvo mesto. Spodbuja me misel na to, da sem lahko marsikomu za zgled.

Pa ne mislim samo glede bolezni, ampak celotnega procesa zavedanja, da smo tukaj sedaj, da kar je bilo včeraj, ne moremo spremeniti, kaj bo jutri, tudi ne vemo. Lahko pa vplivamo na danes in na svojo energijo.

8. Kako v času zdravljenja skrbite za svoje dobro počutje, kaj radi počnete?
V času zdravljenja sem po prvih kemoterapijah večinoma počivala, ker nisem bila dovolj pri močeh in sem večino časa preživela na kavču. 😊 Potem pa sem po operaciji začela obsevanja, ki pa niso imela stranskih učinkov, in takrat sem se začela ukvarjati s športom. Tudi pred diagnozo sem bila aktivna.

Najprej sem začela s sprehodi, nadaljevala pa sem s hojo v hrib, enkrat tedensko sem začela trenirati tenis. Zdaj, ko imam kemoterapijo v obliki tablet, sem zelo aktivna, pridejo pa tudi dnevi, ko mi je slabo, tako da takrat počivam.

Ohranjam stik s prijatelji, sodelavci in pridejo tudi dnevi, ko gremo na kavico, kosilo in se družimo. Obožujem spontane trenutke, ki se vedno izkažejo za najboljše. Predvsem pa počnem stvari, ki me osrečujejo, in to z ljudmi, ki mi dajejo pozitivno energijo.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vse bo minilo. Tudi če pride slab trenutek, se zavedam, da bo minil in da se bom iz njega  nekaj naučila.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker smo ženske tiste, ki imamo vpliv. Vpliv na okolico, na druge ženske. Ker lahko neizmerno vplivamo na svoje zgodbe in smo tudi me tiste, ki postavimo temelje za naprej. Za pot, po kateri bodo hodile naše hčerke, prijateljice …

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale. Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
bolezenintervjurakŽenska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.