Prejšnjo nedeljo sem dobil obisk. Nepozaben obisk. Pripeljalo se je več sto motoristov in skupaj smo molili za njihove pokojne kolege in prijatelje. Prišli so z raznih koncev, a vsi različni smo v moči molitve in spomina na naše rajne postali eno.
Sveta maša je bila pričevanjska, da bolj ne bi mogla biti. V cerkvi še nikoli nisem videl toliko usnjenih jaken in hlač, škornjev in tetovaž. Ne morem vam povedati, kako lepo je odmeval očenaš. Spomnim se velikega moškega, ima kakih 120 kilogramov, a bradat in potetoviran je vseeno tako lepo pokleknil pred Jezusa.
Spet se je potrdilo: ne sodi po videzu, ampak po srcu. Molitev nas dela ljudi. Molitev povezuje nas med sabo in z rajnimi. Pred nami sta praznika vseh svetih in vernih duš – zaveda(j)mo se, da bomo nekoč za njimi odšli tudi mi.
P. S. Iskrena hvala Štefanu Voglerju za fotografije.
