Tanja Španić je bila mlada raziskovalka na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je pripravljala doktorat s področja nevroznanosti, ko se je pri 26 letih srečala z diagnozo raka dojke. Danes je predsednica slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Slovenija in predsednica evropske zveze Europa Donna.
Osveščanje, podpora in pomoč bolnicam niso njena služba, ampak njen način življenja. Prepričana je, da je v Sloveniji za zdravljenje zelo dobro poskrbljeno, a se tega premalo zavedamo. Se pa Tanja zelo dobro zaveda, da je rojstvo hčerke pri 38 letih velik dar, če že ne mali čudež.
Bolezen stvari verjetno postavi na pravo mesto v smislu odnosov, prioritet. Kaj se je z diagnozo spremenilo v vašem življenju?
Gotovo taka diagnoza spremeni način življenja in vpliva tudi na življenje po njej. Meni se je sicer na začetku zdelo, da ne vpliva, sploh tiste začetne mesece, mogoče leta. Potem sem spoznala, da me spreminja še danes. Vsekakor spremeni vrednote in to, kaj ti je v življenju bolj pomembno.
Nehaš skrbeti za pospravljeno stanovanje in oprano perilo, ampak greš raje na sprehod. Izbereš preproste stvari, za katere si prej nisi vzel časa. Ko sem zbolela, mi je prijatelj rekel: “Dobrodošla v klubu. Čim prej se sprijazni, da boš v njem do konca življenja.” Nisem mu verjela. Ampak to je res ostalo del mene, mojega življenja in tudi moje kariere.
Takrat si nisem predstavljala, da me bo pripeljalo sem. Po koncu doktorata sem se morala odločiti, ali ostanem v znanosti ali grem delat za Europo Donno. Oboje enostavno ni šlo. Na srečo imam tudi pri Europi Donni veliko stika z znanostjo in raziskavami.
Vaše življenje se je verjetno na nek način spet postavilo na glavo z rojstvom otroka. Kako gledate na materinstvo, glede na to, da za ženske, ki so prebolele raka na dojki, to ni nekaj samoumevnega?
Ko sem leta 2008 zbolela, je zdravnica menila, da zaradi moje mladosti tudi po desetih letih zdravljenja plodnost ne bo težava. A teh deset let je hitro minilo. Potem si deset let starejši, ne veš, kakšne posledice sta pustili kemoterapija in hormonska terapija. S možem se nisva toliko obremenjevala s tem in sva se spogledovala tudi z idejo o posvojitvi.
Tu sicer nastopi težava, saj moraš dobiti potrdilo, da si zdrav, kar je lahko za bolnice z rakom dojke velik problem. Ko zboliš, se ne zavedaš, kaj vse bolezen prinese s sabo. Težave imaš npr. pri življenjskih zavarovanjih, kreditih, pri vsem postaneš omejen. Tu nas čaka še kar nekaj dela.
Smo pa pred osmimi leti uspeli vzpostaviti postopek za ohranjanje plodnosti za vse mlade ženske ne glede na to, za katero vrsto raka zbolijo. Nama je uspelo po naravni poti dobiti hčerkico, kar je, če že ne čudež, pa vsaj res lepo presenečenje. Tudi zdravniki in strokovnjaki, s katerimi sem v stiku, so navdušeni in pravijo, da je to res na nek način mali čudež.
Z možem sta skupaj že več kot 20 let. Kako je preizkušnja bolezni vplivala na vajin odnos?
Midva sva skupaj že od srednje šole, kmalu bo 25 let. Takrat sva bila mlada, sva skupaj odraščala in bolezen je bila svojevrsten izziv. Na srečo je imel moj mož že izkušnjo z rakom dojke v družini in to zanj ni bilo nekaj povsem novega. Bil je z mano pri vseh postopkih zdravljenja, ves čas je bil vključen.
Veliko pomeni, da ženska ne ostane sama in ima ob sebi nekoga, neko močno vez, ki je lahko partner, mama, sestra, prijateljica. Naju je še bolj povezalo, lahko pa bi šel seveda tudi vsak v svojo smer. Odvisno je, kako gre zveza skozi tako preizkušnjo. Vsekakor je rak spremenil mene, posledično pa tudi njega, ker sva šla skupaj čez to.
V pogovorih o družini in prihodnosti so mi veliko pomenile njegove besede, da sem mu najbolj pomembna jaz. Ni bila ključna osredotočenost na otroke. Potem sva si omislila psa in to je bil najin prvi kosmati otrok. Pomembno mi je bilo, da nama je to dovolj. Veliko sva potovala in se imela lepo. Ima pa seveda življenje z otrokom sedaj drugo dimenzijo.
Potovanja, skok s padalom … Česa vsega ne prelagate več na prihodnost?
Tu sva si z možem res zelo podobna. Rada imava potovanja, glasbo in nove izzive. Ko naletiva na koncert skupine, ki nama je všeč, kupiva karte in odletiva. Prepotovala sva že lep del sveta in šla res skupaj skočit s padalom.
Moj mož je triatlonec in potujeva tudi na tekme, kar sva že dvakrat preizkusila tudi s hčerkico. Rodila se je pač v tako družino, kjer bo veliko potovala, in upam, da ji bo všeč. To je bil najin način življenja že pred boleznijo, zdaj pa še toliko bolj. Živiva tukaj in danes. Mislim, da se to pozna pri obeh in gotovo se bo tudi pri otroku.
Naše mišljenje igra pomembno vlogo pri zdravljenju. Kako se človek zavaruje, da si “v glavi” ne povzroča dodatnega stresa, skrbi?
To je najtežje. Res pomaga, če imaš podporo. Sama sem imela krasno podporo moža, ožje družine, širše družine, prijateljev. Zaradi tega sem začela pisati zaprt blog, ker nisem več mogla obveščati vseh, kaj se dogaja z mano. Čez dan je namreč v redu, zvečer pa glava in misli delajo svoje. In to je najtežji del, ko ostaneš sam s sabo.
Sama sem se spraševala, kaj bom počela, ko pa nikoli nisem bila doma. Vedno sem bila v pogonu, na treningih, vadbah, v službi, na fakulteti. Vsi so mi govorili, da bo šlo, ker sem pozitivna. To je res, a vseeno so trenutki, ko si brez energije, ko ne veš, kaj bo z zdravljenjem. Res si je težko predstavljati, kako si lahko brez moči.
Jaz sem v četrto nadstropje hodila 20 minut. To je tak “reset” organizma, da vpliva tudi na duševno zdravje. Da sem se lahko sprostila in šla v miru spat, sem se naučila meditirati. Vsaka ženska mora najti tisto, kar ji pomaga. Eni pomaga sprehod, drugi narava, tretji pes, televizija, joga, tek.
Je proces, da to najdeš, še težje pa je potem to vzdrževati. Med zdravljenjem imaš motivacijo, spremeniš veliko stvari; od prehrane do življenjskih navad. Težko pa je to ohranjati čez pet ali 10 let. Zelo hitro daš sebe spet na tretje ali četrto mesto, zato se moraš kar naprej spominjati, da si ti res na prvem mestu.
Če si ti zdrava in se dobro počutiš, bo tudi tvoja družina zdrava, bodo v redu tvoje delovno okolje in okolica. Sama sem se šele pozneje začela zavedati, da se ljudje okoli mene počutijo tako, kot se jaz.
Vaša zgodba je navdih in upanje za vse, ki se borijo z rakom in drugimi težkimi boleznimi. Kaj bi sporočili vsem, ki jim bolezen ne prizanaša?
Predvsem se mi zdi pomembno, da vedo, da v tem niso sami. Karkoli se jim zgodi, ni treba, da so v preizkušnji sami. So ljudje, ki jim lahko stojijo ob strani. In pomembno je vedeti, da se vse da. Čez vse se da priti. Na koncu bo vse v redu, čeprav se vmes vprašaš, kdaj in kje. Ampak če ni v redu, potem še ni konec. Na koncu je res vse dobro. Do tam pa je včasih malo težja pot.
Oktober je rožnati mesec, posvečen ozaveščanju o raku dojk, ki je najpogostejša oblika raka pri ženskah.*
*Če kdo želi podpreti programe, ki so za vse uporabnice brezplačni, lahko postane njihov član, jim nameni del dohodnine ali pošlje sms POGUMNA5 ali POGUMNA10.
