Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Morda ste sanjale o princu, ki bo nenadoma prijahal na belem konju, medtem ko v vaši bližini živi dober prijatelj, ki mu zaupate, ga spoštujete in se z njim odlično razumete. Bi lahko iz tega nastalo kaj več?
Je za par bolje, če se prej že dolgo poznata (in je zato vse skupaj malce manj razburljivo, a toliko bolj varno) ali je bolje, če doživimo ljubezen na prvi pogled, ki nas strese iz okovov in pred nas postavi velik izziv? Pravilnega ali napačnega odgovora seveda ni, oboje ima svoje prednosti in slabosti.
Ljubezen na prvi pogled
Številne ljubezni iz romantičnih filmov se zgodijo na prvi pogled. Saj veste, srečata se, pogledata in ‒ bam! ‒ že vesta, da sta si usojena. Čeprav seveda romantični filmi niso nikakršen približek resničnega življenja, pa se vendarle številni pari v resnici spoznajo tako, da se srečajo in zelo hitro zaljubijo ter postanejo par.
Tak način srečanja terja kar nekaj poguma obeh, saj ni dolgotrajnega "tipanja terena" v smislu preverjanja ali sem mu/ji všeč ali ne, temveč morata oba na neki način skočiti v vodo; zbrati pogum, se dogovoriti za zmenek, potem pa bo, kar bo.
V taki zvezi je običajno veliko vznemirjenja, saj moramo fanta ali dekle spoznati povsem na novo, preprosto kot povsem novo bitje, ki je vstopilo v naše življenje. Če smo vanj(o) do ušes zaljubljeni, potem je ta začetni čas poln velike zaljubljenosti in idealiziranja.
Sčasoma (običajno tam nekje po enem letu) pa se temu pridruži tudi bolj realistična dimenzija, ko spoznavamo, da tudi naš partner ni idealen, ko pride tudi do kakšnega prepira, skratka ko se odnos pravzaprav šele v resnici začne graditi. Naj se zveza takrat ne konča!
Šele tako lahko začnemo graditi prijateljstvo, zavezništvo, se učiti sklepati kompromise in odrekati svojemu "vedno prav".
Najprej dobra prijatelja, nato nekaj več
Ni tako malo parov, ki se poznajo že daljše obdobje, preden se odločijo, da postanejo tudi fant in dekle. Možno je, da se poznata celo iz otroških dni, ali pa se je prijateljstvo razvijalo v osnovni ali srednji šoli, morda med guljenjem istih klopi na fakulteti …
Potem pa enkrat preskoči iskrica. Ali pa se prijatelja preprosto zavestno odločita, da bi poskusila tudi kot par, kot fant in dekle.
Prednosti poznanstva, ki je bilo najprej (zgolj) prijateljstvo, je precej. Najprej seveda ta, da je zaupanje že vzpostavljeno, torej ko vstopimo v zvezo, ni tistega strahu pred neznanim. Kaj pa, če me ne bo sprejel(a) take(ga), kot sem …? Kaj, če se mu/ji bom zdel(a) čuden/čudna …? S takimi vprašanji se preprosto ni treba ukvarjati, kar je vsekakor lahko veliko olajšanje.
Nadalje gre za dobro poznavanje osebnosti tega človeka, kar je odličen temelj za dober partnerski odnos. Po vsej verjetnosti poznamo tudi že njegove oz. njene družinske okoliščine (priznajmo si, da so te v določenih primerih lahko tudi zelo obremenjujoče).
Je sploh kakšna slabost? Morda le ta, da zaradi dolgega poznanstva ni več tistega občutka novosti in vznemirjenja, ki ga čutita dva, ki sta se komaj spoznala. A če nenadoma v odnos vstopi tudi dimenzija fant ‒ dekle, se bodo metuljčki v trebuhu skoraj zagotovo pojavili, saj partnerja spoznamo z vidika, ki nam je povsem nov.
Tako se najbolj pomembni dimenziji, ki je zaupanje, pridruži še dimenzija telesne privlačnosti. S to mešanico pa imamo za vstop v zakrament svetega zakona nadvse dobre obete za lep in trden odnos.
