V letu družine ne moremo spregledati družin ločenih parov. Na tem mestu želim dati prostor njihovim vprašanjem, stiskam, potrebam, ki bi jim morali vsi skupaj bolj prisluhniti. Kajti če trpi en ud, z njim trpi celotno telo.
V oktobru je bilo pri svetem Jožefu že tradicionalno srečanje ločenih v Cerkvi, ki ga organizira skupnost Srce. Na teh srečanjih gre za veliko več kot to, da Cerkev daje prostor ločenim in jim stoji ob strani. Verjamem, da tudi po njih Bog na svoj skrivnosten način prenavlja Cerkev.
To so možje in žene, izjemno preizkušeni v trpljenju, a z iskrenim srcem iščejo Boga, tudi v bolečini, ki jo nosijo zaradi krivic, osamljenosti in nerazumevanja. Življenje jih je neizprosno brusilo, zato nikakor ne prenesejo dvoličnosti, osladnosti, nepristnosti, poceni tolažbe ali olepševanja.
Na njihovih srečanjih ni nedovoljenih vprašanj in prav tako ne kupijo poceni rešitev. Takšna srečanja so zanje izjemno dragocena, saj jim pomagajo iz osamljenosti. V odkritem pogovoru začenjajo razumevati sebe ter se učijo poslušati druge in jih spoštovati v njihovi resničnosti.
Kako se ločeni počutijo v Cerkvi?
Priznavajo, da se zaradi občutkov sramu in nelagodja večkrat sami izločijo iz cerkvenega občestva. Z ločitvijo ni namreč le konec zakona, ampak se razdelijo tudi prej skupni prijatelji in celotna župnijska skupnost. Ločeni ne sodijo več v zakonsko skupino, pogosto izgubijo dom in zaprejo se karierne priložnosti.
Ločitev pa ne pomeni, da je konec družine. Kot starši potrebujejo še več opore pri vzgoji svojih otrok, saj ločitev odpira nova zahtevna vprašanja. Zelo manjka programov za ločene starše kakor tudi za njihove otroke. Ti se čutijo nerazumljene in nesprejete, saj nihče ne naslavlja njihove bolečine ne v šoli ne v Cerkvi.
Staršem ne morejo vsega povedati, ker se jih pogosto bojijo prizadeti in jih je strah, da je lahko tudi tega odnosa enkrat konec. V veliki preizkušnji je njihova vera, saj zamerijo Bogu, ki ni uslišal njihovih molitev, da bi starša ostala skupaj. V Cerkvi bi morali razmisliti, kako bi jim omogočili varen prostor, kjer bi lahko spregovorili o svoji bolečini.
Ločitev vedno odpre še druge rane iz otroštva. Treba je vedeti, da so ločeni in njihovi otroci zaradi iskanja varnosti še posebej ranljivi in bolj izpostavljeni zlorabi.
Cerkveno občestvo običajno ne ve, kako bi se odzvalo na ločitev, zato se o tem ne govori. Morda pa se prav od njih lahko učimo odkritega pogovora in pogumnega soočanja z vso resničnostjo življenja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
