Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

“Ni na meni, da omejujem Božjo ustvarjalnost za svoje življenje, ampak to prepuščam Njemu”

Fotografija je last Johana Bugeje.

Filip Veber - objavljeno 31/10/21

"Moja zaobljuba je, da bom življenje daroval Bogu za najbolj uboge"

Johan Bugeja prihaja z Malte in je leta 2016 postal salezijanec. Po študiju filozofije in opravljenih treh letih vzgojne prakse je odšel na študij teologije na Irsko. Po končanem študiju filozofije pa je nekaj časa preživel tudi v misijonih v Tanzaniji.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Kako ste se odločili za salezijanski poklic? Kaj vas je najbolj pritegnilo?
Pri 11 letih sem začel obiskovati srednjo šolo, ki jo vodijo salezijanci, in tam spoznal, da salezijanci delajo veliko več od nedeljske maše (tako sem si predstavljal duhovnika).

Tu sem prvič srečal duhovnike, ki so bili z nami med odmori in na igrišču. Če pogledam nazaj, sem tam izkusil ljubezen in prijaznost, o kateri govori don Bosko, zlasti znamenito “besedo na uho”. Med igro je za to idealen čas, saj pomaga pri oblikovanju značaja otrok.

Nato sem bil nekaj časa prostovoljec, kar me je gnalo naprej, da sem se vprašal, ali me kliče Bog. V letih aspiranta sem delal v Sliemi v domu, kjer so živeli mladostniki iz težkega socialnega okolja.

Tam je moje (salezijansko) delo v kombinaciji z molitvijo začelo dobivati ​​smisel. Zadnji korak je bil korak vere: odločitev za noviciat, za začetek salezijanskega življenja v upanju, da bo Bog vse vodil.

Tako sem začel doživljati, da ljubiti mlade in odrasle, zlasti tiste, ki ti ne morejo povrniti, pomeni dati vse od sebe, ne da bi kaj pričakoval v zameno. Vendar sem čutil, da gre predvsem za mlade, za najbolj uboge med ubogimi.

Ko sem delal v domu za fante, sem šel v kapelo z nekaterimi fanti, še posebej po težkem dnevu, in jih v molitvi izročil Gospodu. To so ljudje, h katerim me je poslal in jih bom poskušal čim bolj ljubiti, vendar je na koncu vse odvisno od Njega. In tam se začneš zavedati, da to ni delo ljudi, ampak delo Boga.

V času študija filozofije ste za nekaj časa odšli tudi v misijone v Afriko. Kako ste se pripravljali na to izkušnjo?
Želel sem doživeti nekaj drugačnega od Malte. Eno leto pastoralne prakse sem želel preživeti v Siriji, toda takrat to ni bilo možno, zato so mi predstojniki predlagali SPYS (Salesian Pastoral Youth Service) – med počitnicami bi šel v misijone in bi nato videli, kako naprej.

V skupini SPYS, ki pošilja prostovoljce v različne države na misijonske izkušnje, nas je bilo 12. Imeli smo več sestankov in bili smo spodbujeni k ustvarjalnemu razmišljanju, zlasti pri organizaciji dejavnosti, delavnic in so nas spodbujali, da stopimo iz cone udobja.

Učenje jezika je bilo prepuščeno osebni iniciativi, vendar se je svahilija v nekaj mesecih skoraj nemogoče naučiti. Naučil sem se nekaj besed, da sem lahko vsaj pozdravil. Bilo je nekaj dogodkov za zbiranje denarja ali materialne pomoči.

Kaj vas je v misijonih najbolj presenetilo in kakšne so bile vaše zadolžitve?
Najprej sem dva tedna preživel v noviciatu v Moroboru, kjer sem se pridružil novincem v vsakodnevnem življenju. Tam imajo v lasti velik kos zemlje, kamor pridejo ljudje iz vasi in se jim pridružijo pri športu.

Hiša je bila zelo osnovna, imeli smo vse, kar smo potrebovali, toda vas je bila v groznem stanju. Otroci so prihajali bosi ali v raztrganih oblačilih. Materialna pomoč, ki smo jo prinesli s seboj, je bila več kot dobrodošla. Otroke smo tudi spodbujali, da se vključijo v športne dejavnosti in tako ne preživijo ves dan na ulici.

Druga skupnost je bila v Dodomi, kjer imajo salezijanci dvoletno šolo z dijaškim domom za srednješolce (18–19 let) in tehnično šolo. Prvi teden je bil zelo zahteven, saj je bil tudi začetek šolskega leta. Želeli smo narediti marsikaj, a ni bilo mogoče.

Bili smo razočarani, vendar mi je salezijanska navzočnost to pomagala premagati: pojdite in bodite tam, kjer so mladi. Nazadnje sem gledal videoposnetke trikov s kartami in se jih poskušal naučiti, da bi se približal mladim. Čez nekaj časa se je stanje nekoliko izboljšalo.

Stvari, ki so mi ostale v spominu, so bila najprej pričakovanja, ki jih imamo, da gremo tja in naredimo velike stvari, a na koncu je šlo za to, da sem tam, doživim njihovo življenje in ne da sem njihov rešitelj. Tam smo bili kratek čas, oni pa morajo nadaljevati svoje življenje tudi potem, ko mi odidemo.

Kar me je sprva zelo motilo, je bilo, da so na nas gledali kot na nekoga, pri komer lahko dobijo čim več denarja in materialnih stvari. Zanje sem bil belec, ki naj bi s svojim “bogastvom” vse spremenil.

Deloma smo tudi sami krivi za to, saj s(m)o Evropejci dolga leta zgolj hodili v misijone in delili materialno pomoč brez kakršnegakoli spremljanja. Tako tvegamo, da bodo namesto pravega misijonarskega dela postali turistična atrakcija.

Ste po prihodu domov in med vaše brate salezijance začeli drugače gledati na okolico, na stvari, ki so vam bile prej morda samoumevne?
Ena stvar, ki me je navdušila, je bila, da so imeli študentje veliko volje in upanja za svojo prihodnost v Afriki kot tudi v Evropi in so študij vzeli resno. Imeli so sanje, vizijo, želijo zgraditi boljši svet. Začel sem bolj ceniti svoj študij, saj sem ga včasih jemal samoumevno in neresno, vendar so mi pomagali spoznati, da sta študij in znanje nekaj dragocenega.

Presenetilo me je, da živijo veliko počasneje kot mi. Sprva me je to motilo, a nazadnje sem to odnesel s seboj domov. Nisem mogel gledati zdravih mladih ljudi, ki posedajo in nič ne delajo.

Po drugi strani pa smo Evropejci zaposleni z veliko stvarmi in ne uživamo v trenutku, v katerem živimo, z ljudmi, ki jih imamo okoli sebe. Kako pogosto se izgovarjamo, da imamo veliko dela. To je nekaj, kar mi je dalo misliti.

Tudi na izhod iz cone udobja sem začel gledati drugače. Salezijanci se selimo iz ene skupnosti v drugo in nekoč so nam povedali, da bo vse šlo naprej, z nami ali brez nas. Naše delo je cenjeno, svet pa bo šel naprej. Bil sem šokiran, vendar to je resničnost. V situaciji, v kateri se nahajamo, naredimo, kar lahko.

To je bila dobra izkušnja pred mojim vzgojno-pastoralnim delom, saj se zaveš, da lahko narediš, kar zmoreš, a svet bo šel naprej. Poslanstvo ne sme biti vezano na neko določeno osebo. Z izstopom iz cone udobja bomo doživeli življenje na veliko boljši način, ne da bi zase ali za Boga postavljali omejitve, ampak zaupali Njemu in Njegovi volji.

Pred leti so salezijanci na svetovni ravni začeli t. i. Projekt Evropa. Je po vaših izkušnjah iz misijonov morda Evropa danes bolj misijonska dežela kot recimo Afrika?
Ne bi rekel bolj ali manj, vsekakor pa je potrebno. Tu je drugačna potreba kot v Afriki ali Aziji, vendar Evropa potrebuje misijonarje tudi zaradi vedno večjega mešanja kultur. Tudi na Malti obstaja velika raznolikost kultur. Salezijanska skupnost s sobrati iz Evrope, Afrike, Azije bi zagotovo obogatila naše delo v novem kulturnem in družbenem kontekstu.

Anekdota iz misijonov

Neki vikend smo se odločili, da gremo na safari. Najeli smo džip in voznika, ki nas je peljal naokoli. Po 16. uri nihče ne sme ostati v safariju zaradi živali. Ko smo se vračali, je vozilo obstalo v posušeni rečni strugi. Voznik nam je rekel, naj stopimo iz avta, česar ne bi smeli storiti zaradi nevarnih živali.

Ko smo skušali (neuspešno) premakniti avto, smo šli v avto in voznik je poklical rangerje. S seboj smo imeli karte, s katerimi smo si krajšali čas. Voznik je pošiljal našo lokacijo rangerjem, ki so nam nazaj pošiljali svojo lokacijo, kar ni imelo smisla. Ker se je že mračilo, se je voznik pokril z odejo in zaspal kar sredi safarija!

Naslednje jutro smo znova poskušali premakniti avto, vendar nam ni uspelo in čez nekaj časa smo slišali, da prihajajo rangerji. Ko so prišli, so ugotovil, da voznik ni uporabil štirikolesnega pogona. Ko smo ga zagnali, smo lahko šli naprej. Zanje to ni bilo nič, za nas pa je bila to velika preizkušnja. Pokazalo se je tudi, kako z različnimi pogledi in standardi merimo (ne)uspešen dogodek ali dejavnost.

Trenutno na Irskem študirate teologijo. Bi si želeli nekoč vrniti nazaj v misijone? Zakaj?
Kmalu po svoji vrnitvi nazaj bi rekel, da ne. Sčasoma pa sem začel razmišljati o nekaterih stvareh in jih postavil v kontekst svoje formacije. To ni moj glavni cilj, vendar sem odprt. Moja zaobljuba je, da bom življenje daroval Bogu za najbolj uboge. Ni na meni, da omejujem Božjo ustvarjalnost za svoje življenje, ampak to prepuščam Njemu.

Tags:
duhovnikintervjumisijonar
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.