Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Držati Katarino v naročju je bilo konkretno doživetje Božje bližine”

Druzina Ban

Vid Ponikvar | Sportida

Katarina Berden - objavljeno 01/11/21

Zakonca Ban pripovedujeta o svojem doživljanju bolezni in slovesa svoje hčere Katarine

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Katja in Klemen Ban sta starša petih otrok: Zale, Matica, Nejca, Roka in Katarine, ki je aprila letos odšla v Božje naročje. Katarina se je rodila 13. novembra 2019, diagnosticirali so ji trisomijo 18, genetsko bolezen, zaradi katere veliko otrok umre že pred porodom ali v prvem letu življenja.

Starši so se kljub hudi diagnozi odločili, da jo sprejmejo v svoje življenje in zelo lepo so jo sprejeli tudi njeni bratje in sestra. Kot družina so skupaj preživljali težke, pa tudi lepe trenutke. 21. aprila letos je po krajši bolezni odšla k Jezusu.

Kako so bili videti vaši zadnji skupni dnevi?
Katja: Nismo vedeli, da so bili naši zadnji dnevi, Katarina je bila zdrava, zelo dobro se je držala in je bila takšna kot ponavadi, kot smo je bili navajeni, živahna. Dobila je vročino in tretji dan sva bili sprejeti na pediatrično kliniko, ker je bila dehidrirana in nas je to malo skrbelo.

Dali so jo tudi na kisik, ni pa se mi dozdevalo, da je kaj resnega. Sem pa že pred tem velikokrat zelo molila, da ne bi dolgo časa trpela, tega me je bilo malo strah. Hkrati pa sem to izročala, ker če bi vsak dan živela s tem strahom, bi umrla. Po noči v bolnici so zdravniki postajali zaskrbljeni, okrog poldneva pa je prišlo do prvega resnega poslabšanja.

Takrat sem se prvič zavedala, da je bolj resno, kot sem mislila. Malo pred tretjo uro se je začel drugi padec, dali so ji veliko zdravil, da je ne bi bolelo, tudi morfij, in to je bil zame znak, da je zelo resno. Naročili so mi, naj hitro pokličem moža, vendar je umrla nekaj minut, preden je prišel. Ko sem videla, da se slabša, sem se morala malo umakniti in sem rekla: “Bog, tvoja je, odpiram svoje dlani in ti jo izročam. Če si jo sedaj poklical, lahko gre.”

Čeprav mi je močno razbijalo srce, sem občutila velik mir. Takrat sem tudi začutila močno željo, da pridejo tudi otroci, da se od nje poslovijo in skupaj nekako osmislimo to, kar se je zgodilo. Bilo je zelo ganljivo, ko smo se pogovarjali, da je to, kar je ostalo, le njena lupina, ki je morala umreti, da je Katarina zaživela v Jezusu in je zdaj bolj živa kot mi vsi.

Ko smo prišli domov, smo dali jogije v dnevno sobo in smo skupaj malo jokali, malo se smejali, obujali spomine. Celo njeno življenje, že samo to, da je ona prišla, nas je zelo povezalo.

Ko nekaj takega skupaj doživiš, je nevarnost, da se vsak zavleče v svoj kot, vsak po svoje žaluje, se zapre. Zato sem močno čutila, da želim tisti večer vse svoje otroke na kupu, pri sebi in lahko vsakega posebej čutim, da smo skupaj v tem in da tudi oni čutijo, da sem tu za njih in smo družina, ki je povezana v tem. Želela sem tudi, da vejo, da lahko jokamo, lahko se smejimo in nič od tega ni narobe.

Česa sta si želela v zadnjih dneh in v prvih dneh po slovesu?
Katja: Nisva želela, da bi jo oživljali, želela sva, da dobi pomoč, če jo potrebuje, nisva je pa želela na silo ohranjati pri življenju. Tako sva čutila že od njenega rojstva naprej. V bistvu smo se na te zadnje dni na nek način pripravljali celo njeno življenje. Čas po njenem odhodu je bil nekako adrenalinski, bila sva presenečena, koliko nekih formalnosti je treba urediti.

To je v polnosti prevzel Klemen in se več dni ukvarjal s tem, hkrati pa je bilo v zraku veliko čustev. Zelo sva bila hvaležna za pripravljenost, ki so jo pokazali prijatelji, ko smo organizirali pogrebno mašo, ki smo jo doživeli kot veselje nad njenim življenjem v Kristusu.

Zelo sem hvaležna Urški in Marinki, ki sta kljub svojim obveznostim peli z menoj pri pogrebni sv. maši in hvaležna sva za vse, ki sva jih srečala, ko so prišli kropit. Za mojo skupino mamic Domačice, ki so poskrbele za prostor, kjer smo kropili, ga okrasile in potem vse pospravile, in za njihovo podporo od vsega začetka.

Hvaležna sem za vse molitve mamic z mailing liste “Mama sem”, ki me je z molitvami spremljala od samega začetka. Tudi takrat, ko sva šli v bolnico, sem prosila za molitveno podporo, da se zgodi Božja volja. Ko sem napisala, da je Katarina umrla, je nazaj prišlo ogromno sočutnih besed, lepih misli. Moram reči, da je bila to kot ena infuzija, milost, da me je tiste dni kar malo nosilo po zraku.

Skozi kakšne faze v žalovanju sta šla? Na kaj sta se najbolj opirala?
Katja: Njen odhod sem doživljala kot veselje in žalost hkrati. Nikoli si nisem mislila, da lahko oboje doživljam hkrati in tako močno. Nekaj časa sem kar živela iz pogrebne maše, vseh ljudi, ki so takrat prišli in vsega premišljevanja. V času njenega življenja sem velikokrat poslušala pogrebni govor, ki ga je imel pater Marko Ivan Rupnik na nekem drugem pogrebu, kjer je govoril o podobi pšeničnega zrna.

To, o čemer je govoril, mi je dalo ogromno upanja in res sem se umirila ob tej misli. Tudi na podobice in na nagrobno ploščo smo dali točno te besede: “Resnično, resnično povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu” (Jn 12,24). To mi je predstavljalo veliko tolažbo.

Sama namreč nisem vedela, kaj naj naredim s to podobo, ki mi je ostajala ob njeni smrti. Večinoma sem zelo dojemala njeno novo nebeško življenje v Kristusu, ko pa sem se zvečer ulegla, so me objeli težki spomini na njene zadnje trenutke, ki se jih ni lahko spominjati.

Ravno zato sem pred pogrebom pripravila video njenega življenja, da se res spominjam njenega življenja in ne njenega zadnjega dneva, njen zadnji dan ni povzetek njenega življenja. Koliko življenja je bilo pred tem, ko smo se imeli lepo, ko se je dobro počutila, je bila nasmejana, se je lahko stiskala z otroki.

Ta video je bil moj proces žalovanja, da sem najprej sploh zmogla gledati njene videe. Predvajali smo ga tudi pri pogrebni maši in to je bil prvi korak, ki sem ga morala narediti, da sem šla naprej in da se je spominjam po celem življenju, ne le po zadnjem dnevu.

Zdaj, ko je nekaj časa minilo, se soočam s tem, da se spomini oddaljujejo, da si ne morem več tako živo priklicati v spomin, kako se je oglašala, kako je dišala, kako sem občutila med mojimi prsti njene dlani. Ti živi spomini bledijo in ob tej misli mi je hudo.

Si predstavljata, kako bi bilo iti čez vse to brez vere?
Katja: Vera mi je osmislila vse težko, kar sem doživljala, tudi njen odhod zaradi vere doživljam v veselju. Prvi dan, ko sva izvedela, da nekaj ni v redu, sem prejela bolniško maziljenje, potem maša s prijatelji in sorodniki, kjer sem z vsem srcem rekla “ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”, in vsa molitvena podpora.

Spoved je bila tudi pomemben del moje poti. Njene zadnje štiri mesece sem bila vsak mesec pri spovedi (spodbuda FIAT), kot da bi vedela, da potrebujem takšno pripravo na njeno smrt. Te spovedi in pogovori z duhovnikom so me premaknili v globini. Tudi žalujem drugače. To ni žalovanje, zaradi katerega sem ves čas žalostna, čeprav mi je težko biti na tej zemlji brez njene fizične prisotnosti.

Duhovno me zelo napolnjuje misel, kako srečna in zdrava je sedaj Katarina in kako polno življenje ima v Jezusu Kristusu, kako jo lahko vsakič srečam pri maši, ker smo vsi del enega telesa. Ta podoba pšeničnega zrna, ki jo tudi pater Rupnik opisuje, in podoba lupine, iz katere nastane živa in polna rastlina in na ta način tudi živa in polna Katarina, mi je pri tem zelo pomagala.

S pomočjo vere sem dojela to preizkušnjo kot blagoslov, njeno življenje je bil blagoslov za našo družino, čeprav je bilo na začetku toliko strahu.

Kako so Katarinin odhod sprejeli otroci?
Katja: Zanje so bila težka obdobja že velikokrat prej, ko je bila bolna. Otroci so velikokrat zvečer rekli: “Da bi Katarina še dolgo časa živela z nami!” V bistvu se nikoli nismo nehali zavedati, da je to, da je ona z nami, čisti čudež in ni samoumevno. Velikokrat sem jim rekla, da je čisto v redu, da se na neki način bojijo tega, ampak smo vedno molili, naj se zgodi, kar je zanjo najbolje, in da ko jo bo Bog poklical, bo odšla v njegovo naročje.

Zanje je bilo zelo težko že, ko se je ona rodila, saj je bilo takrat to zelo tvegano, čutili so velik pritisk, ker niso vedeli, kdaj bom rodila in kako bo. Veliko ljudi jih je kaj spraševalo, ker so hoteli dobro, ampak sem videla, da jih to vse skupaj skrbi, čeprav tega niso hoteli pokazati. Sama pa sem bila zelo hvaležna za podporo, ker smo bili ves čas v stiku z učiteljicami na OŠ Alojzija Šuštarja in so sploh na začetku vsak dan molili zanjo.

Ko je umrla, so to različno sprejeli. Eni so želeli iti takoj v šolo, drugi so se želeli malo umakniti, ker jih je bilo strah, da jih bodo vsi spraševali in jim bo težko. Rok, najmlajši, je bil pa najbolj v redu. Ne vem, ali ni čisto dojel, kaj se je zgodilo, ali pa od vseh nas še najbolj pravilno razume, da je Katarina odšla k Jezusu.

Bolj se je odzival na to, da smo bili mi žalostni, in če je kdaj videl koga jokati, nas je vprašal, zakaj jokamo, in šele četrtič rekel, če zato, ker je Katarina umrla. In ravno on nam je z vsemi temi vprašanji precej pomagal, ker smo se zato velikokrat pogovarjali, da jokamo zato, ker jo pogrešamo, ampak smo hkrati tudi veseli. Zelo lepo mi je bilo, da smo se lahko veliko pogovarjali in ubesedili, kar čutimo.

V kakšnem spominu imata Katarino?
Katja: Šele zdaj vidim, da sem prek nje res čutila močno Božjo navzočnost. Ko je umrla, mi je nekaj manjkalo, kot da Boga ne vidim več. Vsaka sveta maša je srečanje, ampak držati Katarino v naročju je bilo precej bolj konkretno doživetje Božje bližine.

Vse, kar sem storila za njo, ponoči vstajala, je bila moja molitev, ker sem Katarino doživljala kot dar. Vsako stvar, ki mi je bila težka, sem lahko darovala.

Ob Katarini je bilo to veliko lažje razumeti, ker nas je stalno spominjala na minljivost življenja. Težje je zdaj, ko smo nazaj v ritmu službe in šole, hitro pozabim na to, kar je res pomembno v življenju, kako živeti in delati iz ljubezni pri vsakdanjih stvareh. Čas z njo je bil kot duhovne vaje, ko prideš domov z duhovnih vaj, pa moraš ta Božji dotik, ki si ga doživel, prenesti v vsakdanjost.

Klemen: Meni je zanimivo, kako oddaljeno se mi zdi to obdobje, pa je šele pol leta, odkar je umrla. Rad pogledam slike iz obdobja, ko je bila Katarina še z nami. Ostajajo mi samo lepi spomini, težke stvari so šle, mi pa ostaja podoba, ko sem vzel v naročje njeno truplo.

Na kakšen način se je sedaj v družini spominjate? Kako ohranjate spomin nanjo?
Pogledamo si kakšne slike, z otroki se veliko pogovarjamo, gremo skupaj k maši, saj je to srečanje z Jezusom in vsemi, ki so umrli, tudi s Katarino, ki je tam zraven nas. Pri molitvi nas najbolj spremlja, prosimo svetega duha, da nam pomaga živeti tako, da bomo lahko prišli h Katarini. Tudi če je kdaj pred nami težja odločitev, prosimo Katarino, da nas priporoča Gospodu, smo veseli, da imamo zdaj tako priprošnjico. Tudi sliko imamo tu na polički, tako da je res občutek, kot da je med nami.

Kako sedaj po izkušnji Katarininega življenja in odhoda gledata na življenje?
Katja: Lepo mi je pomisliti, da se s Katarino ponovno srečamo, ko umremo, ampak moramo najprej tudi mi živeti tako, da bomo lahko prišli k Jezusu in Katarini. Kar naenkrat ta kraj po smrti postane bolj domač, ker nas tam nekdo že čaka.

Spremenil se je tudi moj pogled na molitev. Je to takrat, ko se usedeš in moliš, ali takrat, ko se cela družina zbere in se v lepem vzdušju pogovarjamo, se imamo lepo in si rečemo oprosti?

Se mi zdi, da je vse to molitev in na koncu takih pogovorov lahko samo rečem: “Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,” ker smo zmolili vse. Drugače sem začela gledati tudi na grob, saj ne rečem, da gremo h Katarini, ampak rečem, da gremo na grob, kjer je pokopano njeno zemeljsko telo. Veliko več mi pomeni, da je ona v duhu z nami. Ko sem sprejela Katarino, sem se naučila, da sem sprejela Njegovo življenje.

Na ta način se sedaj trudim sprejeti tudi vse druge stvari. Katarina je bila zelo močno doživetje. Za vedno nas je spremenila, tudi otrokom je pokazala vrednost življenja in kako sprejeti življenje ne glede na to, kako nas je strah.

Kaj bi sporočila staršem, ki so izvedeli, da se bo njihov otrok rodil s podobno diagnozo?
Katja: To je zelo težko vprašanje, ker če pomislim, kje sem bila jaz na začetku, mi je bilo zelo težko slišati katerokoli izkušnjo staršev, ki so imeli podobno izkušnjo. Šele nekaj dni po Katarininem rojstvu sem prosila, da pride k meni ena od mamic, katere otrok je imel enako diagnozo in je umrl.

Pred tem pa nisem zmogla slišati ničesar, težko mi je bilo, nisem si upala niti videti fotografije, kakšna bi lahko bila Katarina, tako me je bilo strah tega, da je ne bom mogla sprejeti. To je bila zame dolga pot, morala sem veliko premoliti in predelati, da je vse to v meni počasi dozorevalo.

Ko sem bila v petem mesecu nosečnosti, je ne bi mogla sprejeti tako, kot sem jo sprejela, ko se je rodila in bila pred mano. Preživela sem samo tako, da sem vzela vsak dan posebej in se zavedala tega, da je vera res velika opora. Zelo mi je pomagalo, da sem govorila o svoji izkušnji. To je bil moj način predelovanja.

Bila pa je tudi Božja milost, da se nisem zaprla vase. Dostikrat pomislim, zakaj me je toliko stvari skrbelo, saj bi res lahko malo bolj zaupala, da bo vse v redu. Velikokrat sem čutila težo negotovosti, ker nismo vedeli, kako se bo razvijala, kakšne bolezni jo čakajo, koliko časa bo živela. Veliko takih stvari je bilo v zraku, vendar je Bog res močno skrbel za nas.

Klemen: Sam ne bi nikomur ničesar svetoval, lahko pa govorim o svoji izkušnji sprejemanja, ki je bila čisto drugačna od Katjine. Kot inženir sem pristopal analitično. Prebral sem dostopno literaturo. Zelo pa me je pomirila, navdihnila in mi dala upanje knjiga Bella’s Gift, ki sta jo napisala zakonca Santorum.

Njuna Bella je imela namreč tudi trisomijo 18. Tista knjiga mi je zelo konkretno predstavila, kaj nas čaka, hkrati pa me je potem slovenski zdravstveni sistem pozitivno presenetil, ker sem bil pripravljen na ovire, ki sta jih morala premagovati onadva v Ameriki, pri nas je pa to vse drugače.

Katja: Meni se je zdelo, da se nam bo celo življenje sesulo, da bomo nehali živeti, da je konec mojega življenja, potegnilo me je v temačnost, prevzela me je zemeljska miselnost.

Ker sem na začetku težko sprejela Katarino, sem se počutila krivo, in ko sem o tem spregovorila prvič pri spovedi, sem čutila sprejetost, da me ima v vseh teh občutkih Bog neizmerno rad in da naj vse te občutke polagam na oltar in jih izročam. Bog ne bo nikoli prekinil komunikacije z menoj, on me vedno čaka.

Tags:
bolezendružinaintervjusmrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.