Vsake toliko časa se znajdem v nekakšni jami, ko mi je težko, ko se mi zdi, da ne morem splezati ven, predvsem pa, ko ne vidim rešitve. Nekaj časa poizkušam, potem pa le spoznam, da mi sami ne bo uspelo, in začnem klicati na pomoč.
Bojim se, da ravno tako kot Bartimaj v svetopisemskem odlomku vpijem na slepo, nepovezano, ne da bi vedela, ali me bo prava oseba v resnici slišala. “A si slepa!?” To mi je bilo mnogokrat rečeno, največkrat kot očitek, ker nečesa nisem našla ali pa nisem videla dela, ki me je čakalo.
Žal se vedno najdejo ljudje, ki nas hočejo ignorirati, utišati ali pa jim je že vse jasno in ne razumejo, kako lahko tako obupno javkamo in jih vznemirjamo. Na srečo me dobri prijatelji znajo dvigniti, slišati moje obupane klice na pomoč, tudi kadar niso čisto jasni. A da dejansko pride do spremembe, se po moji izkušnji moram srečati z Jezusom – mu izreči svojo prošnjo, mu izliti svoje tegobe.
“Da bi spregledala.” Velikokrat sem se že ukvarjala s spreminjanjem svojih navad. Kako vpeljati nove, dobre ter izkoreniniti slabe. Kako utrditi sveže rojeno jutranjo rutino ali pa neko na novo naučeno znanje, da bo postalo veščina. Prebrala sem kar nekaj knjig o tem in presenetilo me je, kako gre včasih za čisto enostavne trike, še večkrat pa za notranja prepričanja, ki mi branijo kaj premakniti. “Joj, sem slepa!” si velikokrat sama rečem, ko končno sprevidim škodljive vzorce, ki so me pripeljali v slepo ulico.
Jezusa prosim: Da bi znala videti bruno v svojem očesu. Običajno smo zelo dobri v tem, da vidimo napake drugih, medtem ko pri sebi zlepa ne spregledamo, kaj nas ovira, kje imamo še veliko rezerve.
Da bi znala videti, kaj drugi potrebujejo. Veliko lažje je ob tem, ko mi drugi kaže svojo težavo, iti mimo, zamahniti z roko ali pa deliti poceni nasvete. Težje je dejansko videti, kaj drugi potrebuje, in mu pomagati do tja, ga spremljati, biti ob njem.
Da bi znala videti Božje darove. V jamo stiske me velikokrat popelje slepota za to, kaj vse mi je v življenju dano in kaj lahko uporabljam, razvijam, za kaj vse se lahko zahvaljujem, čemu se čudim, kaj sprejemam. Obup se me polasti, kadar vidim samo svoja bremena, hibe, pomanjkljivosti.
Bartimaja je recimo rešil njegov glas – in pa seveda vztrajnost. Tudi mene lahko reši glas, petje, ustvarjalnost, talenti, da se vedno znova podajam na pot iskanja. Velik Božji dar so odnosi, še posebej s tistimi, ki nas vodijo k Jezusu, ki nam vedno znova odpirajo oči – za lepoto življenja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
