Nedavno sem z užitkom prebrala knjigo z naslovom Finding Frassati and Following His Path to Holiness avtorice Christine M. Wohar, ki je goreča občudovalka tega italijanskega svetnika. Woharjeva je bila deležna posebnega blagoslova, da je imela čast spoznati Frassatijevo družino na svoji poti odkrivanja zgodbe o tem mladeniču, ki ga je papež Janez Pavel II. imenoval “človek osmih blagrov”.
Kot piše Woharjeva, je moral biti ta čedni športnik in šaljivec resnično nekaj posebnega, da še danes navdihuje toliko katoličanov. Mladenič iz premožne družine je svoje dni preživljal v služenju drugim in Bogu, imel pa je precej težav s študijem in se je soočal s težavnim odnosom s svojimi starši.
V knjigi izvemo, da Frassati v svojem kratkem življenju nikoli, zares nikoli ni mislil nase. In morda ga ravno zaradi njegovega nesebičnega ravnanja in dejstva, da je živel ne dolgo nazaj, tako zlahka občudujemo.
Navedek, ki v knjigi posebej izstopa, so besede predsednika moškega kluba katoliške univerze v Torinu, ki je v časopisnem prispevku po Frassatijevi smrti leta 1925 zapisal: “Nezaslišano bi bilo, če bi spomin na Piera Giorgia počastili zgolj z navdušenjem nad njegovim življenjem, ne da bi si ga ob tem vsaj poskusili vzeti za zgled.”
S temi besedami v mislih Woharjeva bralcem ponudi nekaj izvrstnih zamisli, kako lahko njegov zgled posnemamo v vsakdanjem življenju. Če nam bo uspelo prevzeti vsaj drobec njegovih navad, bomo na ta način najbolje počastili spomin na Piera Giorgia, obenem pa poglobili svojo vero.
Čeprav je knjiga obvezno čtivo za vse mladostnike, ki šele vstopajo v življenje (odlično birmansko darilo!), jo iskreno priporočam tudi vsem, ki želijo biti priča radosti udejanjanja katoliške vere v vsakdanjem življenju.
Nekaj predlogov, da boste lažje stopili na to pot:
