Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Zakonske terapije se pogosto poslužujejo zakonci, ki so se znašli v brezizhodnem položaju: niso več zmožni normalnega pogovora, kriza se poglablja, prepiri pa stopnjujejo. Nekateri so prepričani, da bodo med terapijo intenzivno razdelali podrobnosti in dejstva iz skupnega življenja, terapevt pa bo presodil, kdo od njiju ima prav. Toda rešitev se skriva drugje.
Michael White, začetnik pripovedne terapije, je podal izjavo, s katero želi opozoriti na tiste vidike našega življenja, na katere nismo pozorni: "neprisotne, a verjetne".
Pri delu s pari, ki doživljajo krizo, sem opazila, kako zelo pomembni so zanje pogovori o tem, kaj jih duši, moti, boli. Hkrati sem prepričana, da se pari o tem ne pogovarjajo le na terapevtskih srečanjih, temveč predvsem zunaj njih. Bi se morali torej ti pogovori med seboj razlikovati?
Težka naloga, ki prinaša rezultate
Med terapijo zakonce pogosto usmerjam k temu, kaj jim je skupno. Po drugi strani pa se jim zgodbe, ki jih povezujejo, ne zdijo zanimive. Skupnih točk pari v pogovoru pogosto ne izpostavljajo, toda terapevt domneva, da obstajajo. In iz srečanja v srečanje jih je vedno več.
Zakaj si moramo pripovedovati dobre zgodbe?
Ker lahko prav te ozdravijo naš odnos.
Za izboljšanje odnosa dveh ljudi je treba še enkrat lepo in z vsemi mogočimi podrobnostmi povedati, kaj nas moti in kaj boli. To zgodbo je treba spoštovati, ji pustiti, da teče, toda navsezadnje je to, kar par povezuje, želja, da bi še naprej živela skupaj. To pa izhaja iz tega, kar nam je skupno, in ne iz tega, kar nas ločuje.
Izboljšanje odnosa. Kaj se splača storiti?
Če je med vama veliko prepirov, nesporazumov in napetosti, skušajta najti skupen čas in opraviti naslednjo nalogo: pogovorita se o tem, kaj vaju povezuje.
Tak pogovor lahko opravita na specifičen način. Pripravita nekaj stvari, lahko gre tudi za navadne liste papirja, ki jih lahko vsak dvigne, če opazi, da se pogovor usmerja proti kritiki, pritoževanju ali ocenjevanju.
Določita si časovni okvir: 15–20 minut. V tem času se pogovorita o lepih spominih, o tem, kaj rada počneta skupaj, kaj vedno pozitivno vpliva na vajino razpoloženje ipd.
Ne pozabita, da lahko vedno uporabita izbrani predmet, če želita drugemu sporočiti, da se v pogovoru ne želita dotakniti določenih stvari.
Po pretečenem času se pogovorita o občutkih, ki sta jih ob tem doživljala. Kaj vama je ta pogovor prinesel? Ali želita s takimi pogovori nadaljevati? Želita, da bi bili v vajinem življenju bolj pogosti?
Zakaj bi boleče stvari pometli pod preprogo?
Vsekakor ne gre za to, da bi določene teme pometli pod preprogo. Če so doslej 100 odstotkov vajinih pogovorov predstavljali argumenti, gre le za to, da naredita prostor tudi za dobre zgodbe, ki vaju povezujejo.
Paradoks je v tem, da vaju pogovori o tem, kaj vaju deli, ne bodo zbližali. Nasprotno, prav pogovori o lepih, dobrih trenutkih imajo moč, ki povezuje in združuje.
Zavedam se, da je to tvegano, nekoliko težko, a tudi strah pred takšnimi pogovori nam razkrije nekaj resnice o nas.
Zakaj se bojimo pogovorov o tem, kar je dobro? Ali z njimi kaj izgubimo? Ali pred drugo osebo razkrijemo kaj, česar ne želimo pokazati?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
