Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani, “ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe” (Mr 12,33). Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega …
Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratko malo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje, če ga sploh ne bi bilo …
Povrniti vrednost Drugemu
Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav dosti ali nič. To v bistvu niti ni tako čudno, kajti ko se v neki družbi ne potrebuje več Boga, ki smo ga tudi povsem izrinili iz relevantnih argumentov svojega odločanja, potem se prav kmalu ne potrebuje niti človeka. Ker sta oba lahko samo nekaj, kar postavlja nepotrebne omejitve vladarju naše sedanjosti, vsemogočnemu Jazu.
In ker sta tako človek kot Bog ob nas ostala povsem brez vrednosti, je torej lažje razumeti, zakaj sta Jezusova “prva” in “druga” zapoved tako zelo potrebno nasprotje prevladujočemu mišljenju. Tudi našemu. Ne samo, da ju rešujeta iz pozabljenosti, ne, še veliko več, dajeta jima neko posebno, izjemno vrednost in dragocenost. Postavljata ju na prvo mesto “srca, duše, mišljenja in moči” (Mr 12,30), na prvo mesto premišljevanja, življenja in odločanja, da bi torej Jezusov učenec razumel, da je pri vsem, kar počne, Bog in bližnji nekaj, kar v celoti poganja in usmerja njegovo življenje in delovanje. Ker bo šlo sicer vse narobe.
Pomembnost odnosov
Kajti ko Jezus govori o ljubezni do Boga in bližnjega, ki ga je treba ljubiti “kakor samega sebe”, hoče posebej podčrtati, da sta ta druga dva v tvojem življenju enako pomembna za tvoje obstajanje kakor ti sam. Rečeno drugače, da je to dvoje nekaj, brez česar ne moremo živeti. Da smo si na jasnem, ne z Bogom in bližnjim po človekovem okusu, temveč točno s takim, kakršnega človek potrebuje. Tudi če se z njim ne strinja.
Odnosi so vse in največ, kar imamo, “več kakor vse žgalne daritve in žrtve” (Mr 12,33), to je sporočilo Jezusovega naročila. In pri tem ne govorimo samo o tistih, ki so nam všeč, ne govorimo samo o tistih, s katerimi se strinjamo, ne, o vseh ljudeh govorimo, torej o vsakem bližnjem, ki je del našega življenja. Ker sta torej Bog in bližnji človek največ, kar imamo, ju je treba posebej varovati in ščititi – najprej pred samim sabo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 44.
