Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Duhovnik med vojaki: “Sporočila podajam ‘po moško’ oziroma prek šale”

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Andreja Hergula - objavljeno 07/11/21

"Morate vedeti, da vojak ni nek Rambo, temveč je zaščitnik življenja, ki pomaga ljudem"

Za Mateja Jakopiča tako talar kot tudi vojaška uniforma nista nič nenavadnega. Jakopič je namreč vojaški vikar Slovenske vojske (vikar je naziv za vodilnega vojaškega duhovnika, op. a.), ki se z vojaki podaja na mirovne misije, se z njimi udeležuje vojaških urjenj, pripadnike vojske in njihove družinske člane krščuje, zanje opravlja svete maše, opravlja razbremenilne oz. duhovne pogovore. Vodi tudi vojaške kaplane. Ker deluje med samimi pripadniki moškega spola, se je naučil sporočila podajati “po moško”, prek humorja in vicev, tako pravi.

Po telefonu ste me pozdravili z odločnim in pogumnim glasom, ki pritiče zaposlenemu v vojski. Predvidevam, da tu ni prostora za medlost, neodločenost in boječnost, tudi če si vojaški vikar. Imam prav?
Človek, ki ga ni strah, ni primeren za vojaka, ker bo v nevarnost spravil ne le sebe, temveč tudi soborce.

Podelitev medalje evangeličanski duhovnici.

Katere vaše lastnosti pa vam pridejo prav med vojaki?
Sem zelo praktičen in organiziran človek operativne narave. Teologija in filozofija sta mi zato vedno povzročali težave. Zaradi svoje točnosti sem morda za druge lahko nadležen. A k temu me je v otroštvu spodbujal že domači župnik iz Vojnika, ki je ministrantom ponavljal: “Dečki zlati, ura bije, Gospod iz zakristije.”

Poleg tega sem tudi športen in duhovit, kar je v vojski nuja. Pastorale ne izvajam v cerkvi, prav tako ni namenjena otrokom, babicam in dedkom. Moja verska dejavnost je moška; sporočila podajam “po moško” oziroma prek šale, vicev.

So starši pri vzgoji namenjali velik poudarek redu in disciplini?
Prihajam iz delavske družine s tremi otroki. Kot osnovnošolec sem bil zelo zakompleksan, saj je bila mami krojačica in sem moral zato vedno nositi hlače na črto – kavbojke so mi bile prepovedane. Govorila je, da se “ne spodobi”. To je bila zame prava travma. (Smeh)

Drugi velik kompleks je bil ta, da sem bil kot otrok zelo nizke rasti. V osmem razredu sem bil izmed učencev vseh štirih paralelk najmanjši. Ob takšnih travmah, ki sem jih doživljal, bi danes že klicali na TOM telefon. (smeh) A prišlo je služenje vojaškega roka v JLA in po čudežu sem se potegnil nad povprečno višino.

Ne zdite se duhovnik, ki bi služboval v župniji, vodil ŽPS, organiziral oratorije …
No, v preteklosti sem tri leta opravljal duhovniško službo v Brestanici pri Krškem. Tu je bilo čudovito, imeli smo kar tri mladinske skupine. Kot zanimivost, med župljankami je bila tudi TV-voditeljica Bernarda Žarn.

Kako ste prišli do službe vojaškega duhovnika in pozneje vikarja?
Leta 2000, ko sem bil škofijski referent za ministrante mariborske nadškofije, me je poklical g. Franc Kramberger (tedaj še škof). Dejal je, da bi moral poslati duhovnika v vojsko in zdel sem se mu primeren. Ker sem se zaobljubil pokorščini, sem se strinjal.

Pogumno …
No, vojska je zaprosila za dva duhovnika. Kardinal Rode je predlagal Jožeta Pluta, nadškof Kramberger pa mene. Ko je Jože Plut doma pisal zakonodajo na temo duhovne oskrbe v vojski, so mene poslali v Kanado, kjer sem leta 2001 naredil častniško šolo za vojaške kaplane (po Natovih standardih). Domov sem se vrnil kot najboljši študent. Bil sem poslan v 1. brigado SV v Moste.

Maša z vojaki.

(Leta 2004 je postal namestnik vojaškega vikarja, l. 2005 pa se je usposobil za vodilnega vojaškega kaplana. Deset let pozneje je na mestu vikarja zamenjal Jožeta Pluta, op. a.)

Kaj so na vašo odločitev porekli starši?
Zavedali so se, da duhovniška pot ni samovoljna; poznajo cerkvene razmere in pokorščino. V času, ko sem bil na misijah (bilo jih je šest v dveh letih in pol), jih je seveda skrbelo, ali bom prišel cel domov.

Kaj konkretno počnete kot vikar?
Delo vojaškega kaplana in vikarja je zagotavljanje duhovne oskrbe pripadnikom slovenske vojske in njihovim družinskim članom, če to želijo. To delo opravlja v vseh okoljih, tako v miru, vojnah, mednarodnih misijah, operacijah kot tudi v času izrednih razmer ali povečane stopnje pripravljenosti (čas epidemije, migracij).

Kot vikar vodim tudi vojaške kaplane in sem škofov pooblaščenec, ki vodi vojaško pastoralo s privilegiji birmovanja, kadrovanja vojaških kaplanov ter pastoralnih asistentov.

Gorlice – poljska grobišča.

Predvidevam, da se tudi nenehno usposabljate.
Tako je. Glede na to, da smo vojaški kaplani tudi svetovalci poveljniku pri moralno-etičnih odločitvah in kulturnih ter religijskih vprašanjih, se redno usposabljamo o duhovnih religijah. Vse misije se namreč odvijajo na območjih, kjer prevladuje islam: Bosna, Kosovo, Čad, Mali, Libanon, Afganistan, Irak.

Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?
To je zagotovo služba prisotnosti, kjer kot duhovnik pridem na terensko usposabljanje in se ob meni vojaki čutijo zaščiteni. Vojaki si želijo duhovnika ob sebi, predvsem zaradi človečnosti. Ko je prisoten duhovnik, tudi ni preklinjanja. Ogromno časa zavzame tudi pisarniška administracija, pogovori z vojaki v stiski, svetovanje, izvajanje bogoslužij, od krstov do pogrebov. Na leto imamo okrog 50 krstov vojaških otrok in 20 katehumenov – odraslih vojakov ali njihovih družinskih članov.

Bližnjica do src vojakov je teren. Na misijah smo z vojaki skupaj 24 ur na dan, duhovniki tam nimamo svoje intime, niti svojega tuša. Imam priložnost srečevati se z oddaljenimi od cerkve. 

Kaj naredite v zelo težkih situacijah na misijah po svetu?
Naredim jeklen obraz. Ni vojaka, ki mu na misijah ne bi bilo težko. Tam vidimo bedo in delujemo v vojnih razmerah. Morate vedeti, da vojak ni nek Rambo, temveč je zaščitnik življenja, ki pomaga ljudem. Tampon cone postavlja z namenom, da se dve nasprotni skupini med seboj ne “bockata” več.

Birmovanje na Kosovu.

Janez Pavel II. je leta 2000 v Rimu na srečanju vojakov in policistov dejal, da “je sodobni vojak prvi, ki čuti razkrojevalne sile zla, zato je njegova vloga podobna vlogi nočnega čuvaja, ki zre v daljavo, da bi preprečil nevarnost in obvaroval svoje drage”.

Katera misel vas spodbuja v težkih trenutkih na terenu?
Moj podpis na mailu vsebuje stavek Sodelujmo –zmagujmo! To je misel, ki me vedno hrabri, ker sam ne zmorem ničesar. Skupaj pa zmoremo vse, če se le znamo pogovarjati.

Vojaški kaplan oz. vikar pa se ukvarja tudi s humanitarnostjo, kajne?
Tako je. Imamo namreč Karitas vojaškega vikariata (KVIK), ki je izenačen s škofijskimi Karitas. Prek dobrodelnosti smo lahko podpora družinam našim vojakom. Med misijami žene vojakov spodbujamo, da doma organizirajo humanitarne akcije, vojaški vikariat pa robo odpelje na misijo.

Če bi bili spet stari 18 let in bi bilo služenje vojaškega roka izbirno, bi se odločili zanj?
Pod trenutnimi pogoji da. Gre za najboljše študentsko delo, kjer za tri mesece služenja vojaškega roka oseba prejme 3600 evrov nagrade, vozniški izpit in zdravstvene preglede.

Tags:
duhovnikintervjuvojska
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.