Leta 1960 je poljski avtor Andrzej Jawien v katoliškem mesečniku Znak objavil gledališko dramo Zlatarjeva delavnica. Za tem neznanim imenom je stal bodoči papež Janez Pavel II., Karol Wojtyla. Nadvse lepo delo, ki se vrti okoli zlatarske delavnice in poetično pripoveduje tri zgodbe, ki nam omogočajo premišljevanje o zakramentu poroke.
Zlatar je glas Božje previdnosti, ki posreduje, da razkrije vest protagonistov, vodi njihovo pot in jih opomni na dobro usodo, ki se že začenja razkrivati z možnostjo poroke. Delo vsebuje veliko kratkih dialogov. Avtor vso svojo pozornost namenja zakoncem, kar je bila pozneje tudi ena od značilnosti njegovega pontifikata.
Teža poročnega prstana
V nadaljevanju vam predstavljamo dialog med Anno in zlatarjem. Anna je v tem trenutku razočarana in utrujena od svojega zakona:
Lepota poroke
Sveti Janez Pavel II. je znal čudovito izraziti lepoto zakona tudi v drami bolehnega razmerja. Zavezništvo je znak naše neločljive enotnosti. Za vedno. Združena z isto usodo. Naša vrednost je povezana z vrednostjo nekoga drugega. Naše odrešenje je povezano z odrešenjem nekoga drugega.
Duhovnik, ki nosi mašni plašč, se med drugim pripravlja na obnovo Kristusove žrtve na Kalvariji. Ali mi ne ravnamo enako?
Oba postaneta eno
Ko sem nadel prstan, na katerem je bilo vgravirano ime moje žene, sem obljubil, da bom dal vse od sebe. Z nošenjem tega prstana se zavežem, da ji bom dal svoje srce, kar ni sentimentalna metafora, ampak konkreten odnos: pomeni, da postanem vsak dan majhen, da naredim prostor v sebi.
Njene potrebe postanejo moje, njene želje postanejo moje, njene skrbi postanejo moje in njeno veselje postane moje veselje.
Duhovnik Bardelli je pogosto ponavljal besede iz Pavlovega pisma Galačanom: "In ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni" (Gal 2,20). Te besede nam je ponovil in rekel zakoncem: "Morate reči: ne živim več jaz, ampak moj mož ali žena, ki živita v meni. To je zakrament poroke, Kristus živi v vas, ko živite v globokem občestvu in medsebojnem darovanju."
Odpustek
Morda le malo ljudi ve, da je imel Janez XXIII. srečno intuicijo, ko je želel katoliškim zakoncem omogočiti enostaven in globok način življenja v zakonu. "Poseben odpustek" (in delen) je povezal z zakonsko gesto poljubljanja poročnega prstana vsaj enkrat na dan. Svojo odločitev je podprl z naslednjimi besedami:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
