Zasvojenost na ljudi, ki zaradi nje trpijo, vpliva podobno kot kamenček v čevlju. Nenehno odvrača njihovo pozornost in je dolgoročno gledano zelo boleča.
Če pa kamenček namesto v čevelj raje spravimo v žep, lahko razvijemo nov mehanizem, ki nam bo v pomoč pri premagovanju zasvojenosti. Ta kamenček je orodje, s katerim se znova povežemo sami s seboj. Več o tem v nadaljevanju.
Številni razlogi obstajajo, zakaj človek zapade v obliko vedenjske zasvojenosti, kot so pornografija, samozadovoljevanje in podobne. Pomanjkanje motivacije, ranjena samopodoba in samozavest, pomanjkanje istovetnosti, hromeči občutki sramu in krivde, težave pri obvladovanju čustev, nezadostna navezanost in nekdanje travmatične izkušnje ali zloraba.
Je krivo telo?
Ne glede na vzrok ima vse prej našteto nekaj skupnega. Prekinjena je povezava z lastnim telesom. Nikoli ne gre za telo samo po sebi, ki bi spodbujalo ta neobvladljiva dejanja, vključno s takšnimi, ki so povezani s spolnostjo. Edini organ, ki je zato odgovoren, so možgani zaradi neprilagojenih, obsedenih misli, ob katerih izgubimo nadzor in se jim uklonimo.
Telo ni sovražnik. Ničesar nas ne prosi, pričakuje le, da bomo zanj lepo skrbeli. V postopku vnovičnega pridobivanja samonadzora nad samimi seboj je telo naš zaveznik, trdna in močna opora.
Vnovično povezovanje z lastnim telesom nujno pomeni, da se zasidramo tukaj in zdaj in se vrnemo v trenutno stvarnost. Ta vaja ima več pozitivnih učinkov: v trenutku odpade bolestno pričakovanje “nagrade”, ki povzroča zasvojenost, odvrača pozornost od naših misli in nam pomaga, da možgani ostanejo izklopljeni, ter na koncu pomiri naše organske funkcije, ki so jih morda preplavila naša čustva in vznemirjenje (srce, dihanje, želodec, prebava).
Vsak izmed nas lahko to vnovično povezovanje z lastnim telesom vadi v vsakdanjem življenju kot preprečevalni ali zdravilni ukrep: bolj zavestno premišljujmo o svojem dihanju (vdih, izdih), bodimo pozorni na notranje občutke (recimo, kako se “počutimo” v središču prebavil), na koncu pa poskusimo postati dovzetni za enega od petih čutov.
Prav to zadnje vadimo, ne da bi sploh opazili, če si v žep vtaknemo droben kamen. Vsakokrat, ko se zavemo njegove navzočnosti, kjerkoli in kadarkoli, se lahko zavestno odločimo, da svojo pozornost usmerimo v ta predmet. Najprej s svojim dotikom: kakšne oblike je, kako težak je, kakšna je njegova površina? Nato pa tudi z drugimi čuti.
Seveda zgolj ta preprosta vaja ne zadošča. Ozdravljenje zasvojenosti zahteva dolgotrajno in poglobljeno prizadevanje na vseh razsežnostih človeške osebe: razumski, čustveni, telesni, vedenjski in duhovni. Toda kamenček v žepu vam bo pomagal, da boste lažje napredovali. Svoboda in ljubezen ne bosta čakali v neskončnost!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
